Čez petsto let, ko naju več ne bo

28.10.2015 / 06:04 Komentiraj
Šel sem pogledat, kaj se je dogajalo v Dubrovniku 1515, ko je Thomas More napisal Utopijo — in se znašel v sedanjosti…
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Velezgovorni” Thomas More, “prebivalec in šerifov namestnik slovitega mesta Londona”, je Utopijo napisal v dveh knjigah. Jeseni leta 1515 je med diplomatsko misijo na Nizozemskem napisal najprej drugo knjigo z opisom otoka Utopije, v katerega je potoval Rafael Hitlodej, prihodnjo pomlad pa se je doma v Londonu lotil še prve knjige, v kateri opisuje, kako je tega popotnika — domišljijskega! — sploh spoznal po maši v antwerpenski katedrali Naše Gospe:

“Po pozdravu in vljudnostnih frazah, ki si jih navadno povemo ob prvem srečanju, smo odšli proti moji hiši, na vrtu smo sedli na klop, pregrnjeno s travno rušo in se spustili v pomenek.”

In po tem pomenku — natančneje, ko so vmes še “odšli noter, pojedli, se vrnili na isti kraj in sedli na isto klop” — nič več ni bilo tako kot nekoč: idealna državna ureditev je dobila svoje ime in svoj kraj.

Pravzaprav ne-kraj. U-topos.

Hans Holbein mlajši (1497/98–1543): Sir Thomas More (1527).

V preteklost in nazaj

Ker je tako naneslo, da priložnostno besedilo ob petstoletnici Morove Utopije pišem v mestu, ki je tedaj ne le obstajalo, ampak je bilo na trenutke celo presenetljivo podobno Morovemu ne-kraju — saj “mesto obdaja visoko, mogočno obzidje, s številnimi stolpi in utrdbami” —, sem šel malo podrobneje pogledat, kaj se je v Dubrovniku dogajalo tistega leta, ko je angleški kralj Henrik VIII. Thomasa Mora (in upravnika državnega arhiva) poslal v Flandrijo na pogajanja s predstavniki kastiljskega kralja Karla. 

Šel sem pogledat — in se znašel v sedanjosti…

Od Selima I. do Sulejmana Veličastnega

Dubrovnik je tista leta doživljal vladavino sultana Selima I. (1512–20), pripravljal pa se je že prihod Sulejmana Veličastnega (1520–66). Po padcu Bosne in turškem nadzoru nad večjim delom Hrvaške in Madžarske Ragužani niso bili več na prvi bojni črti, so pa bili globoko v otomanskem vplivnem območju. To so spretno izkoriščali za trgovanje — pa ne le z informacijami — na obe strani.

Bolj ko so se Turki spravljali na Benetke, bolj so Benečani tolkli po Dubrovniku — recimo uničili soline na ustju Neretve in prenekatero ladjo. A v resnici je prav prekinitev neposrednih trgov(in)skih stikov med Porto in Serenissimo odprla prostor za posredovanje nevtralne Raguze.

Selim I. je s pomočjo janičarjev leta 1512 vrgel očeta Bajazita II., se rešil konkurenčnih bratov in se usmeril proti Perziji, Siriji in Egiptu. Oko je sicer vrgel tudi na Zahod, a so vestni Dubrovčani hitro javili papežu, da so njihovi sli iz Konstantinopla, Galipolija in Anatolije na različnih koncih imperija našteli že 120 sultanovih galej.

Dubrovniški arhivi pomnijo Selima I. predvsem po tem, da je dvignil carine na njihovo blago z dveh na pet odstotkov. Čeprav jim je uspelo izpogajati različne davčne stopnje — 5% je ostalo le za blago v Konstantinoplu in Peri, 4% na Galipoliju in v Edirnu, povsod drugod pa sta ostala 2% —, so si zares oddahnili šele, ko je po Selimovi smrti Sulejman Veličastni pristal na letni pavšal 2.500 dukatov.

Kuga in darovi

Če za boljšo podobo dobe potrebujete še kak kraj, si zamislite, da je dubrovniška delegacija na zadnja pogajanja leta 1521 šla k Sulejmanom v njegov tabor pred Beogradom (kjer se je ustavil na pohodu proti Madžarski). Čeprav so 35 dni trpeli lakoto in kugo, se jim je trud izplačal, saj so bili med prvimi, ki so Sulejmanu čestitali ob padcu mesta.

Dubrovnik je tedaj za pogajanja pooblastil Nikolo Petrova z otoka Šipana. Ragužanom je iztržil triletni deal za 8.000 dukatov — v zameno za nekaj dodatnih “darov” za velikega vizirja —, ob carinskem dogovoru pa so se Ragužani znebili še neprijetnega emina iz Ploč in rešili “problem trgovine z Egiptom in Sirijo”. Samo harača se jim ni uspelo znebiti…

EPK 2020

Ko te dni, petsto let po Utopiji, tu v Dubrovniku pripravljamo kandidaturo za hrvaško Evropsko prestolnico kulture 2020, se utopiji nismo odpovedali: verjamemo, da se je mogoče globalnim korporacijam in množičnemu turizmu zoperstaviti z modrostjo, drznostjo, diplomatsko spretnostjo… — in nekaj pametno vloženimi dukati.

Morda ni naključje, da sicer sedimo na Stradunu, v uradu Dubrovniških poletnih iger, da pa se projekt “materializira” prav v Lazaretih, nekdanji karanteni na vstopu v mesto — zunaj obzidja, extra muros.

Če so popotniki nekoč morali čakati 30 do 45 dni, da so se izkazali za zdrave, pa iz mogočnih kamnitih ladij danes poskušamo širiti različne kužne bolesti sodobnosti — kot “skupno dobro”, “umetniški eksperiment”, “odprto kodo”, “participativno odločanje”, “kulturno državljanstvo” in kar je še podobnih znamenj dobe.

Misliti jih etično resno, polniti z drzno vsebino in ne popuščati glede tega — to bi lahko družilo popotnike v Flandriji in Vitanju, Šipanu in Stonu, Stambolu in Beogradu.

Lažje razumeš današnje poti in popotnike, če lahko pogledaš, kako je bilo živeti in misliti pred petsto leti: v arhive v Sponzi, v zgodovinske monografije, v mojstrsko napisane romane. Krajem samim namreč ne moremo več vedno zaupati. Lahko se ti zgodi, da se znajdeš pred kraljevskim prestolom, a je ta namesto s stoletjem datiran s podpisom — HBO!


Opomba: Moreova Utopija je izšla v slovenskem prevodu Bogdana Gradišnika pri založbi Studia humanitatis leta 2014. Zgoščena zgodovinska dejstva o Dubrovniku pa dolgujem knjigi Robina Harrisa Dubrovnik. A history (Saqi Books, London 2003).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE