Bankrot 2: V imenu očeta in sina in svetega Geldgeista
Ponavljam: ne bi rad izpadel kot na novo rojen človek, ki ga je osebni problem spravil k pameti in zdaj kot spreobrnjenec soli pamet soljudem — ampak dejansko se v osebnem stečaju počutim svobodnejšega.
Tudi zato, ker malo denarja pomeni družbeno pozicijo finančnega marginalca. To ni samo osebna, ampak tudi socialna disfunkcija: jaz sem en potrošnik manj, vsaj en omembe vreden manj med na slepo targetiranimi. One down, thousands to go — ker tega si družba ne želi.
Ta disfukcionalnost se časovno in mentalno ujema z mojimi kariernimi in profesionalnimi ambicijami. Naveličal sem se mainstreama. No, tudi mainstream se je naveličal mene in me izpljunil. Hočem biti alternativa. Drugega smisla ne vidim. V institucijah še zlasti ne. Nočem več vztrajati v njih niti kot redno zaposleni izkoriščanec ne kot s.p. satelit ali kaj šele prekerc. Ker na to so me reducirali. Že dolgo sem hotel na svoje in to mi je slučajno prav zdaj tudi uspelo.
S polno ritjo je (bilo) lahko srat. Zdaj serjem legitimneje.
Denar kot tabu in ultimativna zasebnost
Druga stvar, zaradi katere se počutim svobodnejšega, pa je povezana s tem, da je finančno stanje oz. premoženje človekova ultimativna zasebnost, ki pa je pogosto lahko razlog za zadrego.
O denarju se nikoli, niti v boljših časih nisem odkrito in/ali sproščeno — vsaj ne v podrobnosti — pogovarjal niti z ljudmi, s katerimi sem bil intimen, niti na štiri oči. Denar je tabu. Za vsakega človeka lahko približno sklepaš, kako mu gre v finančnem smislu, ampak v bistvu te to ne zanima in se s tem ne ukvarjaš. Približne, pogosto najbrž navzgor ali navzdol zmotne predstave so kombinacija nezainteresiranega ugibanja, kaj od tega, kar ima ali ne in si privošči ali ne, je rezultat kupne moči, kaj pa je samo lifestyle.
Denar ali vsaj malo, premalo denarja — ali kaj šele minus — pa je tabu tudi v medijskem smislu. Če ne znaš povedati, kako veliko (ga) imaš in kako ti je to uspelo, nimaš kaj. Če te ne zanima, kako obračati denar, nimaš o denarju kaj brati. Če te zanima, kako kaj prišparati, lahko gledaš samo oglase. Finančni neuspehi pa so stvar črnih kronik in opravljivih rubrik.
Ker znam dobro pripovedovati (resnične) zgodbice, me je na nek način vedno mikalo, da bi pisal tudi o denarju oz. z njim povezanih stvareh. (Ne, da bi dajal nasvete, to bi ja bilo perverzno.) Pa seveda nisem hotel. Ker sem lepo vzgojen. Ker o denarju se v fini družbi pač ne govori. V nobenem primeru: niti če ga imaš veliko, niti če ga imaš ravno prav, niti če ga imaš malo.
Pa bi imel kaj povedati. V vseh treh primerih. Vse sem že dal skoz.
Sram
Da ljudje nočejo govoriti o svojih finančnih problemih — kaj šele, da bi bilo to obešeno na velik zvon —, je seveda razumljivo. Svet ni tako narejen, da bi do ljudi s takimi problemi kazal ne vem kakšno razumevanje. No, pa saj tudi ni tako mišljen.
A kot rečeno: ko se enkrat znajdeš v tej situaciji ali ko te vanjo dobesedno pahnejo mediji — kot v mojem primeru —, je to po svoje liberating and gratifying experience. Ker kot da že ne bi bilo dovolj, da si moraš sam pri sebi priti na čisto z usodo in identiteto luzerja in nesposobneža na ozadju družbe zmagovalcev, moraš pri tem goltati tudi konkretna poniževanja pristojnih ali kakorkoli vpletenih oseb — bančnih uslužbencev vseh rangov od šalteristov do članov uprav, podivjanih izterjevalcev, pa raznih uslužbencev, upnikov ali ne upnikov. (Brezupnikov?) Ni da ni. Ne privoščim nikomur, da proba.
Čeprav… — it makes you tough. To je tako kot razodetje, ki ga doživi ritasta in ploščata pubertetnica, ko pred plakatom z manekenko z domnevno popolno postavo ugotovi, da ji ni treba biti takšna.
Stečajna subkultura in sočutje
Po objavi tistega razkritja in mojem odzivu nanj me je nekaj ljudi — ki jih bodisi nisem poznal ali pa si tega o njih nikoli ne bi mislil — ustavilo na cesti, mi zarotniško pomežiknilo in reklo: “Jaz sem tudi v osebnem stečaju. Saj bo. Držte se.”
Očitno je to neka nova subkultura.
Nadalje mi je nekdo poslal mail, se predstavil kot zvest bralec že 20+ let — “čeprav se vedno ne strinjam z vami”, kot nikoli ne pozabijo pripomniti — in napovedal, da ga je razkritje mojega osebnega stečaja pripravilo do tega, da se je takoj naročil na Fokuspokus, o čemer je že nekaj časa razmišljal. In mi zaželel vso srečo.
Imam pa tudi take, ki jih zanima, ali moj bankrot vpliva na poslovanje podjetja izdajatelja v tem smislu, ali bo Fokuspokus zaplenjen in kaj se potem zgodi z njegovo naročnino, če jo plača. Razložim, da to nima veze in ne vpliva, ker nisem (so)lastnik — ampak človek se potem ne naroči.
Prepričan sem, da ljudje, ki so to novico razkrili in ponatiskovali, niso imeli namena, da bi zjebali Fokuspokus. Čeprav bi jim mogoče prav prišlo. Ampak kdo jih bo nekega dne vzel v službo? Kakorkoli, ne bo jim uspelo.
Država pa je glede tega prav tako butasta. Človek z davčnim dolgom — magari v znesku piškavega evra — ne more ustanoviti družbe z omejeno odgovornostjo, niti biti med soustanovitelji, eden od družbenikov, pa če ima še tako majhen delež. Lahko si samo v rednem delovnem razmerju, če imaš srečo, lahko se pehaš (naprej) kot s.p. ali pa greš na zavod.
Ljudem z dolgovi do države ne pripada pravica do svobodnega podjetništva. Zakonodaja je prilagojena velikim barabam. Da ne bi kdo DURS/FURS okrog prinesel.
Mnja. Ampak če znaš odpirati firme v Luksemburgu in na Slovaškem ali Cipru, potem to najbrž ni problem. Ne za ta hude biznismene ne za DURS. Problem je to kvečjemu za nas.
Oprosti mi, ati
Najbolj nerodno mi je zaradi očeta. Že dolgo, predolgo ga ni, ampak še po vseh teh letih me je sram, da sem se mu tako izneveril. Danes štekam vse, česar mi ne kot oče ne kot strokovnjak ni povedal o denarju — ali pa sem (zavestno) preslišal. Mi je pa vedno dajal zgled. To danes vem ali vsaj hočem vedeti. Zgled, ki pa ga nisem znal ali hotel videti.
Ko sem gledal okrog sebe, sem se vedno spraševal, kako je mogoče, da univerzitetnemu profesorju bančništva in poslovnih financ ni jasno — za razliko od vsakega drugega amaterja v 70. in 80. letih —, da se splača vzeti kredit in kupiti parcelo ali dve, si zgraditi hišo, vilo, vikend itd.
Tega mi nismo rabili ali si vsaj nismo želeli. Ni nam bilo mar, kako živijo sosedje. Ni nam bilo hudega, nasprotno, morda smo imeli celo več kot oni, ampak trošili smo toliko, kot smo rabili — ergo manj. Oče je včasih posojal denar kolegom, ki so si omislili ne vem kak blazen avto (za tiste čase). Vsega je bilo ravno dovolj za tiho, skromno, neupadljivo, pa tudi nerazgledano socialistično razkošje v času Titovega pisma in še čez. Komot življenje. (No, kdo pa ni takrat živel komot.) Tatarski biftek, wow! Deset, 15 let kao nismo rabili novega televizorja, čeprav je že cel svet gledal TV v barvah. Novega avta nismo rabili, dokler stari ni bil že non-stop na servisu. Pa še ta, novi, je bil krneki. Nismo daleč potovali po Evropi, kaj šele kam dlje, bili pa smo vsako leto veliko na počitnicah: za zimske, za 1. maj, za 29. november, pa poleti teden dni v hribih in tri tedne na morju. Pa dobro in zdravo smo jedli. Vse je bilo napol džabe. Aja, pa včasih v Dolomite smučat.
A ko sem odraščal, je bil oče toleranten — pa mama tudi — do moje nepodedovane, na lepem obetavne zapravljivosti: ni bil problem, ko sem fehtal za feršterkerijo in plate, pozneje pa za fotoaparat in opremo, filme, kemikalije, povečevalnik, pozneje prvi računalnik, ko se mi je enkrat po nesreči stopíl elektronski pisalni stroj. Saj ne, da bi dobil vse, kar sem si izmislil, ampak po mojem je to štelo za vlaganje v moj osebnostni razvoj.
Zadnja stvar, ki mi jo je oče kupil, je bil smoking. Ne da bi ga prosil. Bil sem že pri kruhu. Niti si ga nisem prav zelo želel, nisem pa rekel, da ga nočem. Da ga bom rabil za službo za posebne priložnosti v Cankarjevem domu, je rekel. Peljal me je torej v Graz v štacuno Brühl u. Söhne in zagonil 8.000 šilingov za moj fucking smoking.
Čez mesec, dva je umrl.
Ne vem, ali bom še nadaljeval s tem pisanjem. Čeprav je fajn, je tudi težko. Obljubiti ne morem. Vsaj ne na deadline.
Mitja Rotovnik (gen. dir.) in jaz (dir. KUP) v CD. Verjetno na Prešernovi proslavi 1991. Verjetno prvič v očetovem smokingu. Verjetno prvič nasmejan po očetovi smrti. Verjetno slikal Tone Stojko.