Pravljica o človekovih pravicah

Običajno se pravljice začnejo z “nekoč je živel”. Naša — pod naslovom Generalna skupščina OZN razglaša pravljico — pa se začne še bolj obetavno.

Pravljica pripoveduje o Splošni deklaraciji človekovih pravic kot skupnem idealu vseh ljudstev in narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.

Skratka:

1. člen: Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kot bratje.

2. člen: Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, razglašenih s to Deklaracijo, neglede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.

3. člen: Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

4. člen: Nihče ne sme živeti v suženjstvu ali v tlačanski odvisnosti. Suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.

5. člen: Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

Slow food, fast food, no food

Lahko jo berete otrokom za lahko noč ali za dobro jutro in pred obedom in po obedu. Tistih 60% najrevnejših lahko bere Deklaracijo pred humanitarno večerjo. Saj veste: 1% si privošči slow food, večina tistih, ki delajo za ta 1%, si običajno privošči fast food, večina tistih med 60% pa no food.

Pomembno je, da je taista generalna skupščina sprejela pravljico o izkoreninjenju lakote. 

Manjka tudi člen: nihče nima pravice povzročiti nečloveškega stampeda beguncev in nihče nima pravice dajati beguncem lažnega upanja in jih kar tako povabiti k sebi, četudi jih potrebuje za svojimi stroji, z metlami v rokah ali med skladiščnimi policami.

Ne bom ponovil gasilskega aksioma št. 1 zato, ker bi se rad prikupil največji prostovoljski organizaciji v Sloveniji, ampak zato, ker pove vse: ogenj vedno gasimo proti točki, iz katere je prišel. Drugače ga razširimo. Nekdo je pognal begunce vsevprek in zdaj imamo požar v Grčiji, Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji.

Kaj manjka

Manjka tudi člen: Nihče nima pravice oboroževati nasprotnikov legitimno izvoljenih vlad. Lahko jih podpre, da gredo na demokratične volitve in zmagajo. Nihče ne sme podarjati ali prodajati orožja in uriti oboroženih enot, ki nasprotujejo legitimno izbranim vladam z orožjem. To velja tako za Evropsko unijo kot Združene države Amerike.

Ta člen rabi dva podčlena:

1. podčlen: Nihče nima pravice napadati tistih, ki se bojujejo proti tistim, ki se bojujejo proti legitimno izvoljenim vladam — pa naj bodo te še tako slabe, kar velja tudi za Turčijo. Ne samo Palestinci, ampak vsak narod ima pravico do samoodločbe, torej tudi Kurdi. Samoodločba mora biti miren proces z referendumom, zavezujočim za vse strani.

2. podčlen: Nihče nima pravice uriti, oboroževati in v divjino spuščati terorističnih skupin zaradi vojne proti terorizmu s ciljem stopnjevati kaos, množiti terorizem in v njem služiti in  vladati. Niti ZDA in njeni zavezniki ne.

Še ena gasilska: požari na naftnih vrtinah se gasijo z eksplozijo in ne s prilivanjem nafte na ogenj. Ognju morajo vzeti zrak. To dobro vedo vsi naftarji v Teksasu. Predsednika ZDA, ki sta bila od tam, tega nista upoštevala. Terorizmu moramo vzeti zrak. Živi od kaosa.

V pravljicah je vse mogoče

Deklaracija je pravljica, ampak v pravljicah je vse mogoče. V resničnem življenju igrajo glavne vloge volja do moči, moč sama in kapital, ki poganja voljo do moči.

Begunci so samo posledica, simptom politike, ki temelji na pohlepu, pohlep pa danes poganjajo neobstoječe vrednosti, ki jih borze spreminjajo zdaj gor, zdaj dol. V Cityjih se igrajo monopoli z namišljenim bogastvom, ki ga nazadnje vzamejo množicam kot nekaj stvarnega — recimo privarčevano pokojnino.

Poblazneli finančni inženiring lahko ustavi samo konec sveta. Glede tega bo konec morda celo blagodejen.

1 < 99

Ste otroka kdaj vprašali, kaj je več: 1 ali 99? In kaj je rekel? Kar bi rekel vsak normalno razvijajoč se otrok: ja, 99, ne!

Pa ni res! Manjšina terorizira in ropa večino. Legalno. Nekoč je mafija delovala ilegalno, zdaj se vse odvija legalno na mafijski način. Sicilija, Kalabrija, Neapelj so zibelka novega sveta. Sveti kraji. Romarska središča, blagoslovljene destinacije. Demokraciji ni uspelo odpraviti mafije, zato je mafija odpravila demokracijo. In mi se ji klanjamo. Tako domači kot tuji. Ji dovolimo, da se izmuzne pravični sodbi, ker je tudi pravni sistem del tega. Ker so sodniki del tega. Sprejeli bomo nove deklaracije in nove globalne cilje.

Ne vem, kako se imenuje bolezen, ko nekdo zanika stvarnost in živi v umišljenem svetu. Zanj se je pripravljen celo žrtvovati. Ne vem, kako se imenuje, vendar vse kaže, da je bolezen pandemična.

Milanović z drugega planeta

Gledam sosednjega politika, ki pred volitvami trdi, kako jim gre vse bolje in da bodo odpirali po 500 delovnih mest na teden. Samo pustite nas pri koritu, mi vemo, kako se iz njega jé. Arogantno se posmehuje ob posnetkih beguncev v mrzli Sotli, zamolči mnenje Evropske komisije o ravnanju Hrvaške z begunci. Pozablja pa, da vsak dan iz Hrvaške odpelje en avtobus mladih s trebuhom za kruhom v tisto isto Nemčijo, od koder jih bodo mogoče celo vrnili.

Ko poslušaš g. Zorana Milanovića, zveni kot z drugega planeta. Menda socialist ali socialni demokrat. Sliši svoj notranji glas. Priznam, da tako vase zagledanega politika že dolgo, dolgo nisem videl.

Bruti/Butalis

Zato so begunci drugačni kot tisti z Balkana v 90. letih. Zahtevajo, kot da jim pripada — hrana, obutev, prevoz do cilja. Oni drugi so se vselili v zbirne centre in počakali, da so se lahko vrnili v Bosno, na Kosovo, Hrvaško, Srbijo. Ti hitijo, kot da jih tam na sredini Evrope čakajo bogata poroka, delo in raj. Meni se račun ne izide. Ne, priznam, da je moja empatija v globoki krizi. Novo stanje. Te ljudi žene iracionalnost. Niso pravljična bitja. Žal.

PS: Republika Slovenija se bo morala za resno obrambo meje opreti na gasilske sile. Slovenske vojske je za kaj takšnega odločno premalo. Zato smo toliko let vlagali v gasilstvo. To so zdaj Facti Bruti, pardon… — Facti Butalis.