Redistribucija FB neumnosti ni zatiranje neumnosti, ampak tekmovanje ž njo
Ljudi, ki še niso opazili, da so se časi spremenili, delimo v dve kategoriji. V prvo spadajo tisti, ki kvantajo, pizdijo, zmerjajo, šimfajo na Facebooku tako, kot so ljudje počeli to od pamtiveka v gostilnah.
Druga kategorija pa so tisti, ki mislijo, da je vsaka objavljena beseda vredna enake pozornosti — in to neglede na to, kdo jo je izrekel in kje je bila objavljena.
Eni in drugi imajo probleme s pojmom javnosti, javnega, javnostnosti.
Prvi ne razumejo, da izjava na Facebooku ni privatna izjava v tem smislu, da jo je nekdo izrekel kot posameznik v ozkem, omejenem, privatnem krogu ljudi.
Drugi pa ne razumejo, da izjava, ki jo je neka privatna, javnosti neznana in za javnost nepomembna oseba izreče na Facebooku, ni vredna pozornosti javnosti kot skupnosti.
Od vaške lipe do Facebooka
Že Mercatorjevi delavski bifeji in podobne neformalne lokacije in institucije za konzumacijo jutranje kave z dvojno vilijamovko so bili neke vrste družbeno omrežje.
Reach je bil relativno omejen: krog znancev in prijateljev, včasih kak mimoidoči, pa seveda natakarica. Konverzacija je potekala med prisotnimi, ki si jih v glavnem poznal in si jim lahko zaupal.
Ali pa tudi ne. Lahkoda je bila med gosti kdaj špeckahla ali kao naključen udbovec. Če si povedal kak grd vic o Kardelju, so te morda poklicali na zagovor pred partijsko celico.
Preprosti ljudje verjamejo, da so prijatelji na Facebooku res njihovi prijatelji. Pa niso. V zaostrenih in ideološko napetih situacijah FB frendi delujejo kot udbovci. In če že frendi niso v vlogi udbovcev, potem so vsaj frendi od frendov.
Kvantanje, pizdenje, zmerjanje, šimfanje slej ko prej pride pred oči nekemu preobčutljivemu moralistu, ki se čuti dolžnega obvarovati družbo pred spornimi ideološkimi delikti.
S to razliko, seveda, da zdaj ni več partije kot vrhovne instance, ki bi krivoverce klicala na zagovor. Nadomestila jo je koalicija dobronamernih, dobromislečih dušebrižnikov, ki kot nekakšna samozvana brain police neformalno, a odločno vzdržujejo moralni red in mir in ljudem solijo pamet, kaj smejo govoriti in kaj ne.
Odkod te ideje?
Človek, ki za šankom ali na Facebooku razlaga, da je begunce treba postreliti ali kako drugače implementirati Auschwitz metode, ima v glavi nek problem. Odkod mu te ideje? Ne vem in me niti ne zanima. Ali ga naj grem prevzgajat? Ne. Le zakaj bi ga. Smili se mi. Če bi mi kdo kaj takega rekel za šankom, bi ga ignoriral ali šel brez besed stran, če ne bi odnehal.
Toda zakaj se ljudje čutijo dolžne moralno urgirati, če nekdo to napiše na Facebooku? Zato, ker je njegove besede prebralo na desetine, stotine, morda na tisoče ljudi?
Na tisoče? Morda. Ampak samo v primeru, če se je nekdo odločil, da mu bo naredil negativno reklamo in podeseterjeno, postoterjeno redistribuiral njegove nesmisle.
V tem smislu je ZLOvenija projekt, ki samemu sebi podeljuje smisel za nazaj: ksenofobne in sovražne izjave, ki jih tako rekoč nihče ne bi opazil, ker bi se takoj izgubile v vesolju interneta, so s pomočjo prostovoljnih miličnikov politične korektnosti v medijih in paramedijih napumpali do te mere, da se njihovo početje — naloga, poslanstvo, misija — zdi samoumevno, neizogibno in nujno.
Nadležna muha je postala podivjani slon, ki hoče pohoditi nadležno muho.
Facepalm
Redistribucija neumnosti — češ, poglejte si no to —, ni zatiranje neumnosti, ampak tekmovanje z neumnostjo. Gre za priljubljen internetni žanr, ki z argumentativno veljavnostjo in prepričljivostjo na nivoju facepalma dopoveduje žalujočim ostalim, da sem pa jaz bolj pameten od bebcev. Denunciram, torej sem. Moralen. Kar je še bolje kot biti pameten.
Vzeti tak sovražni govor resno kot problem je moralno panični senzacionalizem, ki tehta besede samo po njihovi šokantnosti, ne pa po njihovi javni teži, povezani s statusom tistega, ki jih je izrekel. Dokončne rešitve begunskega problema, kot si jih predstavljajo čudaki s Facebooka, so fenomen, ki ni vreden omembe. Resda gre za člane naše skupnosti — jebiga —, ki pa sami sebe s takimi izjavami pozicionirajo na družbeno margino.
(Pa ne omenjajte mi prosim spet bavarskih pivnic leta 1920 in tistega faliranega slikarja.)
Kdo so ti ljudje, da bi se bilo vredno nad njimi zgražati? Oni so niko i ništa in si lahko mislijo, kar hočejo, ne da bi jim posvetili sekundo pozornosti.
Žanjemo, kar smo sejali
Žanjemo plodove anket, v katerih so bralce tendenciozno spraševali, katero od deprivilegiranih socialnih/nacionalnih skupin/manjšin bi najmanj radi imeli za sosede, in tistih ozaveščevalnih, družbeno odgovornostnih zastonj reklamnih akcij s cigančkom pod sloganom: “Če ne boš priden, te bomo dali Slovencem.”
Namen vsega tega inženiringa slovenskih duš je bilo dokazovanje, da smo Slovenci ksenofobni, da se moramo tega zavedati — in da moramo takoj s tem nehati, sicer…
Levičarski moralisti že desetletja dolgo delajo na tem, da sami sebi za nazaj nastavljajo dokaze za svoje nebulozno posploševanje: eden ali deset ali sto jih nekaj reče — za svojim šankom in omizjem, magari na ulici in s transparentom v roki, po novem pa na Facebooku —, nakar nas je na lepem za cel dvomilijonski kao narod ksenofobnih svinj, ki jih je žiher sram.
Give me a break že enkrat! Briga me, kaj si misli o migrantih Jožica Ozvatič iz Slovenske Fucking Bistrice. Ona ni Slovenija!
Ponavljam:
Objaviti pomeni dati javnosti na razpolago, v vednost. Toda če javnost tega ne opazi — ker je ne zanima, ker se ji ne zdi pomembno —, potem tega ni, ne obstaja.
Zakaj nas v Sloveniji take stvari zanimajo? Zakaj se nam zdijo pomembne? To se mi zdi še bolj neverjetno kot to, da si nekateri ljudje drznejo take stvari naglas povedati, kot da je postanje na Facebook zidu zaupen čvek s prijatelji za šankom.