ZLOvenija in sramotilni stebri za nestrpne na družbenih omrežjih

Če jih skupaj z njihovimi bednimi sovražnimi prebliski izpostavimo na posebni oglasni deski, da jih lahko identificiramo?

Je to način, kako ustaviti psihozo strahu, sovraštva in množične paranoje? Nam jih bo uspelo utišati? Ali še raje napeljati k razmisleku, da njihove težke besede niso v čast ne njim ne družbi? Nosi takšna gesta zadosten potencial pedagoškosti in je vredna poskusa?

Zdi se, da zelo. Količine gneva in sovraštva so v teh tednih presegle vsa pričakovanja — sploh zato, ker begunci nimajo namena ostati v Sloveniji in torej ne predstavljajo psihološkega temelja za realnejše bojazni.

Tudi ni videti, da bi obstajal kak poseben zakonski in pravni zadržek, zakaj tega ne bi storili: kar počne blog ZLOVENIJA z nomen-est-omen imenom med ksenofobnimi uporabniki Facebooka, ni nič drugega kot reprodukcija njihovih že tako ali tako javno izraženih stališč, ironično kombiniranih z njihovo profilno sliko.

Grafično

Glede zaščite osebnih podatkov ne morejo protestirati. Kar jih lahko zmoti, je zgolj dejstvo, da jih je nekdo opazil.

Podobnega značaja je grafika, ki jo je izdelal nekdo takoj po požigu v brežiškem zbirnem centru in nabral najbolj nemogoče in surove opazke o beguncih, ki nesporno — eden celo dobesedno — asocirajo na nacistično logiko Auschwitza.

Seveda obstajajo pomisleki bolj psihološke narave o tem, ali nestrpnost do nestrpnosti morda sama ni nestrpna in ali sovraštvo do sovražno govorečih na neki točki morda sámo ne proizvaja tistega, proti čemur se bori.

Naklonjen sem prepričanju, da so ti pomisleki deplasirani: nestrpnost do nestrpnosti ni istega ranga in značaja kot nestrpnost sama in posledično ni zavezana istim očitkom. De facto ne gre za nestrpnost in sovraštvo v prvotnem pomenu besede.

Pranger

Anonimni avtorji, ki ustvarjajo portal ZLOvenija, so si zadali nalogo, da s pomočjo prangerja, sramotilnega stebra kažejo, da je zlo v posamezniku samem.

No, morda ni nujno, da kolekcijo sovražnega govora in srhljive nestrpnosti sploh imamo za poseben pranger. Posvečanje pozornosti temu še nima takšnega statusa. Ker kot pravijo v začetnem motu — v citatu iz knjige Sojenice/Les Bienveillantes Jonathana Littella —, nevarnost tiči v nas samih, ne v voditeljih:

“Brez Hössov, Eichmannov, Goglidzejev, Višinskih, a tudi kretničarjev, izdelovalcev betona in računovodij na ministrstvih bi bila Stalin ali Hitler samo navaden meh, poln sovraštva in nemočnih strahov. Ugotavljanje, da izvajalci programa iztrebljanja v veliki meri niso bili sadisti ali abnormalni, je dandanes odveč, skoraj puhlica.”

“Navadni ljudje, iz katerih je — posebno v negotovih časih — sestavljena država, ti so prava nevarnost. Prava nevarnost za človeštvo sva jaz in vi.”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 24. oktobra, pod naslovom Zlobna Slovenija in sramotilni stebri za nestrpne. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.