Balkanska pot: 4 točke + 1 za Slovenijo

Ne pričakujmo preveč od Bruslja

Danes bo v Bruslju sestanek predsednikov vlad držav na tako imenovani Balkanski poti. A to ne bo sestanek vseh članic EU, temveč samo Grčije, Hrvaške, Madžarske, Slovenije, Avstrije in Nemčije.

To veliko pove o evropskih prioritetah in o realni nevarnosti, da bo migrantska kriza ostala lokalen problem četrtine Unije. Druge države članice EU pa bodo podprle vsako aktivnost, ki bi krizo omejila na Balkan.

Tudi ne moremo pričakovati posebnega razumevanja Zahodne Evrope za takšno politiko identitete, kot jo predstavlja Orbánova ograja. Evropski Zahod se je pred drugimi civilizacijami nazadnje branil v 15. stoletju v Španiji in celo v 8. stoletju v Franciji.

Pred Turki sta Evropo branili Srednja in Vzhodna Evropa. Zahod je osvajal, zdaj pa je poln migrantov iz svojih nekdanjih kolonij. Migrantov, ki pa so prihajali počasi in z vizami.

Spoštovanje zakonodaje

Ena od glavnih nalog Evropske komisije — ki je gostiteljica današnjega srečanja — je spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje. (To je področje, ki bi moralo biti Cerarju blizu.) V zvezi z begunci in migranti prihaja do množičnega kršenja evropskih direktiv in nacionalnih zakonodaj, ki so morale biti usklajene z evropsko.

Evropska komisija bi s tem v zvezi morala začeti postopke proti Grčiji, Hrvaški, Sloveniji, verjetno tudi Avstriji, ki ne beguncev ne migrantov ne popisujejo tako, kot bi jih morale.

Zato niti ne vemo, kdo vse vstopa v EU. Nasprotno. Te države ilegalnim priseljencem celo pomagajo pri potovanju do naslednje meje. Če bi to počeli posamezniki, bi bili za to kaznovani.

Če traja, pač traja

Če ti postopki trajajo, potem pač trajajo. Nobena mednarodna konvencija niti beguncem ali kaj šele migrantom ne daje pravice, da si prosto izbirajo državo, v kateri bodo svoj beg končali. Niti niso vezani na noben rok, do kdaj bi morali prispeti na cilj.

Ponavljam: Evropska komisija mora od držav članic zahtevati, da spoštujejo direktive in zakonodajo.

To ne bi bilo v nikakršnem nasprotju s tem, da za prebežnike poskrbijo, da niso lačni in žejni ter da so na suhem in toplem. To bi jih upočasnilo in tudi izboljšalo njihovo oskrbo. In to je možno takoj — če je le volja.

Solidarnost

Solidarnost je princip, ki je vgrajen v temelje Evropske unije. Tudi pravniki bi se lahko sklicevali nanjo.

Spoštovanje zakonodaje terja od članic, v katere prebežniki najprej vstopijo, kar nekaj napora. Pravično bi bilo, če bi breme nosila celotna EU.

Državam, ki spoštujejo zakonodajo, bi bilo treba pomagati s sredstvi, opremo in ljudmi, da bi za migrante in begunce poskrbeli tako po formalno-birokratski kot po človeški in nastanitveni plati. Največji prejemnici te pomoči bi bili Grčija in Italija.

Sprememba neživljenjske zakonodaje

Zakonodaja res ni napisana za take primere. A to ni razlog, da bi se nanjo požvižgali. Z nekaj medsebojne solidarnosti bi jo bilo mogoče spoštovati — seveda če se mejne države ne bi bale trajne odgovornosti za prebežnike.

Po sedanji ureditvi lahko članica EU prebežnika vrne v državo, ki ga je prva registrirala. Tega ne Grčija ne Hrvaška ne Slovenija nočejo in poskušajo vroči kostanj čim hitreje poriniti v druge roke.

Ta rešitev je slaba in potrebna sprememb.

Morda za to potrebujemo “schengenski begunski status”, ki bi ga lahko podeljeval nek nadnacionalni organ. Ta status bi prebežnikom omogočal prosto gibanje na območju schengna. Ali pa bi na grških otokih odprli nemške urade, kjer bi se prebežniki lahko registrirali kot “nemški”. Te ljudi bi potem v Nemčijo prepeljali z vlakom ali letalom, da ne bi na vsaki meji brodili po vodi.

Če pa takega režima za prebežnike ne bo in če bo zanje torej veljal drug režim kot za državljane EU, potem bo potreben ponovni nadzor na notranjih mejah EU. To pa seveda pomeni konec schengna in ponovne kolone na Šentilju in Škofijah.

Skratka

• Komisija mora pri članicah uveljaviti spoštovanje obstoječih pravil. To je po Evropski pogodbi tudi njena naloga.
• Komisija mora preobremenjenim državam v skladu s principom solidarnosti zagotoviti pomoč za spoštovanje pravil in za skrb za prebežnike.
• Prejšnji dve točki kupita čas za prenovo zakonodaje EU in za poteze v konfliktni regiji, ki bodo tok prebežnikov zmanjšale ali ustavile.
• Če bi se dotične države otepale točke 1, jim je v dogovoru s tretjimi državami potrebno preprečiti, da se problema znebijo na račun severnih sosedov.
• Ker ni nobenega zagotovila, da se bodo točke od 1 do 4 tudi uresničile, mora Slovenija delati na rešitvah — in ne samo o njih razmišljati —, pri katerih ne bo odvisna od dobre volje Bruslja ali soséd.

S temi rešitvami bo lahko preprečila, da bi postala del teritorija, na katerega bi preostanek EU omejil begunsko problematiko, če se mu ne bi ljubilo ukvarjati s točkami od 1 do 4.

Škoda, da Slovenija ni tega delala že včeraj. Ampak jadikovanje o tem danes nič ne pomaga.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 24. oktobra 2015, na avtorjevi spletni strani Čas-opis pod naslovom Balkanska pot: 4+1 za Slovenijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.