Slovenci rabimo begunce. Mentalno.

Prepričan sem, da policisti, vojaki, bolničarji, humanitarci, prostovoljci na kriznem območju dajejo od sebe vse. Občudujem in cenim njihovo požrtvovalnost, nesebičnost in vzdržljivost. Iz njih je prihod beguncev potegnil vse najboljše, najbolj plemenito, kar človek zmore.

Toliko za začetek, da ne bo pomote. Zdaj pa k stvari.

Tu je namreč še preostanek Slovenije, ki se v zvezi z begunsko krizo dela blazno pametnega. Govorim o tistih, iz katerih je potegnila vse najslabše.

Pa saj ne, da bi bilo to nekaj novega.

Panika

Begunska kriza me ne pušča ravnodušnega, vendar se z ljudmi o tem nočem pogovarjati. Vsem se že meša od tega. Z mediji na čelu — kako se ne bi šele vsem drugim od šankov do Facebooka in Twitterja (kar je tako rekoč eno in isto).

Jaz raje molče trobentam.

Nočem odvračati pogleda od tega problema, te nesreče. Vendar me ne eni ne drugi slovenski dušebrižniki, oboji vsak po svoje panični — na eni strani v humanitarnem, sočutnostnem, kvazikozmopolitskem, multikulti smislu, na drugi pa v represivnem, policijskem, civilizacijskem, psevdodržavniškem — ne morejo prepričati, da bodo karkoli prispevali k boljšemu razumevanju begunske krize, kaj šele h konkretnemu reševanju situacije.

Najkrajša in najnatančnejša definicija tabloidnosti, senzacionalizma je kolektivna moralna panika. Begunci so priložnost, da moralno paničarijo vsi. Pa ni nujno, da se strinjajo. Celo zaželeno je, da se ne.

Tokrat pa je še huje. Tokrat je panika čustvena.

Citat

Vesel sem, da sem pred malo več kot mesecem dni to napisal, in še bolj, da lahko danes brez slabe vesti ponovim:

“Smo v začaranem krogu. Ker manj ko razumemo o beguncih, več hočemo o njih vedeti — in potem nam je še manj jasno. Zanašamo se na čustva. Čustva so naše edino merilo, pa naj gre za sočutje ali averzijo. Edina gotovost je, da se dogaja nekaj groznega in da bo trajalo še dolgo. […] In manj ko nam je jasno, bolj tudi nagibamo k temu, da bi si ustvarili mnenje. Mnenje nas poenostavljeno zaziblje v prepričanje, da nam ni vseeno. Nihče ni tu brezbrižen in niti noče biti. Brezbrižnost velja za nevednost in nevednost velja za brezbrižnost. Zato samovšečno in samotolažilno nihamo med skrajnostma usmiljenja in krutosti.”

No, to. Panika.

Die Mauer

Ne morem verjeti, kako so vsi naenkrat blazno pametni glede zapiranja mej. Na meji s Hrvaško ne bi mogli zgraditi 670 kilometrov dolgega Flüchtlingdicht zidu, tudi če bi bilo to politično-policijsko učinkovito in moralno upravičeno, človeško.

Begunci so človeška voda, ki si najde drugo pot okrog jezu. Oni pač nekam grejo in bodo tja tudi prišli. There’s no way to stop them.

Skoraj 50.000 beguncev, kolikor jih je doslej vstopilo v Slovenijo (ali jo prečkalo), je množica, ki ne more priti ali iti mimo neopaženo in brez posledic. Ne da bi za sabo pustila sledove. V besednjaku prizadetih ali oškodovanih celo razdejanja.

Če se masa ljudi nekontrolirano znajde tam, kjer zanjo ni prostora — tako in drugače —, je to že po defaultu infrastrukturno in vedenjsko sranje. Smeti. Fekalije. Bolezen. Nezadovoljstvo. Konflikti. Medsebojni in bilateralni.

Kot rečeno: če mislite, da je kaj narobe s temi Sirci, pripeljite na mejo 50.000 Švicarjev, Švedov ali Škotov. Boste videli, da bo isto.

Naravne in človeške nesreče

Niti ne morem iskreno obsojati EU ter zunanjih in notranjih ministrstev članic, da se v dani situaciji ne znajdejo.

Razlogi za selitve narodov so seveda stari in globoki in pri tem tudi Evropa ni brez zgodovinskih grehov. Toda trditi, da se je to napovedovalo dovolj dolgo, da bi se lahko učinkovito pripravili, je sprenevedanje. Naš svet — politični, policijski, socialni, kulturni — je sam po sebi neprilagojen za masovno preseljevanje in sprejemanje prišlekov v kratkem časovnem obdobju. Niso vsega politiki krivi. Nihče ni bil na to pripravljen. Ne mi sami ne tisti, ki regulirajo naše družbe.

To je problem, s katerim se je treba spoprijeti, ampak zaradi beguncev ne bo konec sveta. Ne bo konec Evrope in evropske civilacije. Kaj šele Slovenije, ki je samo pit stop na njihovi dolgi, predolgi poti. Ne bo konec slovenske suverenosti in teoritorialne celovitosti. Ne bo konec normalnega življenja as we know it. (Morda bo konec schengena, ampak koga to briga.)

V Sloveniji smo vajeni naravnih nesreč od potresov do poplav in suš in žleda. Naval beguncev je nekaj podobnega — a če so migracije človeški fenomen in ne naravni pojav, to še ne pomeni, da so zato kaj bolj neizogibne. V takem merilu, kot se to zdaj dogaja, so problem, nevšečnost, celo tragika, se pa jih da sanirati.

Kdo je tebe, Praslovan…

Tudi tega ne morem verjeti, kako so vsi zdaj blazno pametni iz humanitarnega zornega kota.

Živimo seveda v časih, ko lahko v medijih vse vidimo in vse izvemo z interneta. Človekoljube to postavlja na hudo preizkušnjo, saj svojo ganjenost in zaskrbljenost postavljajo v odvisnost od fizične razdalje med seboj in trpečimi. A kdor bi imel res rad ljudi, človeštvo, bi ga trpljenje na licu mesta v Siriji enako pretreslo in skrbelo kot trpljenje popotnih Sircev v Rigoncah.

Preseljevanje narodov ni prijetna zadeva. Odkar je Praslovan preplaval tisto rusko reko, se je svet nekoliko ustalil in umiril. Civilizacijsko stabiliziral. Malo tudi okostenel, po svoje. Danes so množične selitve (narodov) veliko hujši socialni pretres kot pred 1500 leti. Za vse. Verjetno se je tudi v 6. stoletju kdo pritoževal, da so se mu naši predniki prišedši posrali na vrt, ampak takrat ga ni tako rekoč nihče poslušal.

Zato si ne delajte utvar, da je to super, da prihajajo stotisoči, morda milijoni iz Afrike in Azije v Evropo. Kar tako. Naenkrat. Na pol milijarde podlage. Peš. Čez drn in strn. Ker je Evropa zanje obljubljena dežela, za nas pa samokritično degeneriran in senilen kontinent. Da bodo oni kar čez noč dobili delo, za katerega nas samih ni dovolj, mi pa bomo po drugi strani samo veseli, ker smo rabili demografsko infuzijo.

Ni tragedija, dobro pa tudi ne.

Ali je to naša stvar?

Mogoče delam Slovencem krivico, ker preveč čustveno — tako pro kot kontra — dojemajo begunsko krizo. Ker kaj pa naj. Mentalno rabimo begunce. Begunci so naši novi domobranci, čefurji, geji, komunisti in desničarji.

Pa še nekaj je. V družinici, kakršna pač smo, v krajevni skupnosti, soseski, bloku, vrtcu se je pač lažje kregati in biti in ostati skregan zaradi vsakega problema, na katerega slučajno naletimo — po lastni krivdi ali ne.

Vseeno pa je grozno, da tako uživamo v prepiranju, zmerjanju, nadmudrivanju, zasmehovanju, zgražanju.

V tem smislu so begunci nepričakovana in za duševno zdravje Slovencev popolnoma nepotrebna polarizacija na dvoje sprtih strani, očitno brez posebnih šans, da bi se še kdaj spravili. Tako kot istospolne družine, ki jih vsake toliko nova pobuda ali nov dekret obudi v interesantnost.

Ljudje, dogodki, družbeni fenomeni in zgodovinska dejstva, zaradi katerih se tako radi prepiramo, so seveda zelo različni. Toda če dobro razmislimo, jim je skupno nekaj: nobena izmed teh stvari ni vredna takega kreganja, kot se ga gremo v Sloveniji. Pa ne gre za samo za kulturo dialoga. Predvsem gre za kolektivno psihotični in obsesivni tvist.

Nobeden izmed teh problemov ni naša stvar do te mere, da bi se morali zagreto, če že ne besno javno angažirati na račun drugače mislečih. Med nami ni več nobene zadržanosti, restrainta, dvoma, skepse, previdnosti, pomisleka/razmisleka pred akcijo. Če le nekaj slišimo, kar nam ni všeč, se že zaženemo v kulturni boj in si dopovedujemo, da spadamo v normalno polovico naroda, pred tisto drugo pa nam je nerodno.