Računajte na nas: 3 generacije

Ob začetku šolskega leta sem za srednješolko in njene prijatelje organizirala srečanje. Da si povemo, kako smo preživeli poletje, kako smo, kaj je novega.

Stari so večinoma 17 let. Vsi so glasbeniki, pred sabo imajo svetel cilj: čim več igrati inštrument do zadnjega vlakna moči in — večina — študirati glasbo izven Slovenije.

Ker ves dan preživijo v zmesi klasične gimnazije in glasbenih veščin, nimajo časa slediti dogajanju okrog sebe. Ko smo občasno gledali televizijo, so se zmrdovali ob politikih. Recimo Janša jim ni všeč. Ko govori Cerar, se nerodno nasmihajo. Čez nekaj dni pa prostodušno izstrelijo vprašanje: “A je Janša levičar ali desničar?”

Zato jim včasih pripravim povzetek dogajanja. Teh mojih malih uvidov se je prijelo ime “jutranja levičarska predavanja”. Potrudim se razložiti zmes videnega in prebranega v medijih z mojim pogledom na vlado, begunce, kulturo, politiko… Če jim predstavim individualno zgodbo, si mislim, bodo bolje razumeli.

“Itak ne bomo živeli v Sloveniji.”

Vadim retoriko, pilim artikulacijo in željo. Ker vem, da zgodbe palijo, in ker bi bila rada dobra pripovedovalka.

Dogajanje se jim ne zdi zanimivo, “ker itak ne bomo živeli v Sloveniji”. Še največ se pogovarjamo o tem, kaj se dogaja njim, kako razmišljajo, kako se razumejo s starši.

Različno, kakopak. Eni nenehno poslušajo, da ne smejo kaditi — ne cigaret ne trave —, piti in seksati. Do poroke. Njihovi starši so mojih let. Moja generacija.

Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kaj delajo in kako razmišljajo njihovi otroci. Ob redkih priložnostih jim nasujejo pridige, drugi z mamami ob cigaretih preletijo tekoče dogodke. Enih starši že nekaj časa niso objeli, druge filajo s parolami, da so najboljši.

Kakšnega več dni ni domov. Ko se vrne, ga nihče ne vpraša, zakaj je ušel, kje je bila, kako je. Če se pogovarjajo, se takoj skregajo. Okej, vsega se staršem ne pove. Nima smisla, ni njihova stvar. Hja, vem, ker sem še vedno otrok.

Solim pamet

S prijateljico sva ugotovili, da smo ljudje brez otrok najprimernejši svetovalci za tiste, ki jih imajo. Ker jih sama nimam, lahko otrokom drugih solim pamet, namesto da bi jim pridigala z občimi mesti in praznimi “kako uspeti” forami.

Pobiralo me je od smeha, ko so me spraševali, ali ljudje po 60. letu še seksajo: “Stari so.” Ali ko mislijo, da je puberteta najboljše življenjsko obdobje. O protestu razmišljajo le takrat, ko jim v šoli nasnujejo več splošnih predmetov in ker niso naredili dovolj vadnic.

Treba je obdelovati svoj vrt

Po dolgem času smo se zbrali nad Vipavsko dolino. V vasi z razgledom. Pred hišo, ki jo obkroža veliko dvorišče, zraven je pravljičen vrt. Ozke potke vodijo do majhnega sadovnjaka mimo palm do zelenjave na visokih gredicah. Vmes je pod streho tudi postelja, zraven nje udoben stol. Povsod po vrtu so klopi in stoli, ki se v kotičkih se zlivajo s prevladujočo zeleno barvo. V zadnjem delu se po skalovju vije zelenje, čisto na koncu pa so stara modra vrata vrata, prislonjena na steno, obraslo z bršljanom. Inštalacija. Sodobna umetnost sredi vrta na hribu.

90 let

Praznovali smo rojstni dan naše prijateljice. Malo tudi poletni rojstni dan njenega moža. Star je 90 let. Vrt je bil vedno njegovo delo. Zdaj, ko je zbolel, je žena uredila visoke gredice in jih pobarvala. Tako kot vse drugo v hiši. Nič kričečega, lepo, z okusom za občutek dóma in topline za občasne pribežnike.

Naš devetdesetletnik ni betežen, odsoten, utrujen. Zaradi bolezni je malo bolj suh, pustil si je malo daljše sive lase. Kot vedno je moder, kot da bi s hriba gledal na življenje. Vse vidi. Dobro ve, katero podrobnost mora spustiti, da ne bi motil širše zgodbe. Vzhodnjaške modrosti vpleta na razumen in razumljiv način.

Boril se je v 2. svetovni vojni, potem je pomagal voditi večja podjetja. Zaposlili so ga, ker je našel za vse dobre rešitve. Če je v kakšni firmi šepalo, so ga poklicali. Opazoval je, se z vsemi pogovoril in predlagal kakšno malenkost, ki je pripomogla, da so se delavci dobro počutili in z veseljem delali. Bil je najeti modrec in reševalec vsakdanjosti.

Podaljšek

Po bolezni je ugotovil, da si je priigral prvi podaljšek v življenju. Da bi ga čimbolj oplemenitil, ne gleda več televizije. Pogrešam njegov sokolski pogled, zadetek v bistveno s humornim zaključkom. Zmogel ga je tudi ob telenovelah. Vsakdanje novice mu izvabijo nasmeh, politiki se mu zdijo neki majhni igralci na velikem igrišču. Ko mu naštevamo, kaj si mislimo o beguncih in politiki, posluša in vpraša: “Se ti zdi, da je to nekaj novega?”

Vsake toliko malo odvandra v mislih. Ko se vrne, pa ugotovim, da  je vse slišal in registriral. Le reagirati se mu ni zdelo pomembno. Na stvari, ki zanj niso pomembne.

V času socializma je bil družbeno aktiven, ker je imelo učinek. Ker je bilo vkalulirano v sistem. V prvem podaljšku pa šteje zgolj mir in vrt.

Načeto ali spočeto

Pred drugo puberteto očitno še nisem. Do prvega podaljška življenja se zdi še daleč. Vse bolj se mi zdi, da moram samo zdržati v dolgem vmesnem obdobju. Brez velikih ciljev mojih srednješolcev in ne še z mirom prijatelja z Vipavske. Iz dneva v dan. S svetlim dnevnim ciljem in popoldanskim mirom. Vsak dan znova.

Zdi se, da okoli mene vrvi pod težo in hitrostjo vsakdanjih dogodkov. Pa vendar se mi zdi, da se nič zares ne zgodi. Ne prelomnega ne odrešilnega. Vsak dan se kaj odkruši. Ampak jutri je nov dan. Ko se včerajšnji odkrušek pozabi, ne vem pa še, kaj bo načeto — ali spočeto — danes ali jutri.

In tako znova in znova. Počasi. Postopoma. Vsak dan.