Po nasvetu Janneja Harjunpääja se javljam med slovenske Cheje Guevare

V antropološkem raziskovanju je eno ključnih načel opravljanje terenskih raziskav zunaj lastne družbe in kulture. Razlog za to je podal že Malinowski, ko je dejal, da je le tako mogoče razumeti tako imenovane “unvisible facts” — dejstva, nevidna nativcem.

Kultura, v kateri posamezniki živijo od rojstva, je namreč zanje objektivni, nujni in edini možni svet, v katerem marsičesa ne vidijo. In kar je nativcu nevidno, je lahko tujemu opazovalcu vidno.

Zato vsako leto od Erasmusovih študentov zahtevam majhno terensko študijo o Slovencih. Rezultati so izredno zanimivi. O Slovencih povedo marsikaj, česar ti sami ne vidijo.

Predrznost nekega nameščenca

A danes ne bom pisala o teh rezultatih. Saj se je v zadnjih dneh nagrmadilo drugih ugotovitev tujcev o tem, kakšni smo in česa ne vidimo.

Ključne je seveda prispeval Nyberg. Ki je ob razrešitvi slovensko vlado zatožil Trojki, hkrati pa napadel Cerarja in ga obtožil korupcije. Kar je — primerjalno gledano — neverjetna gesta. Da se nek nameščenec tako obnaša do predsednika vlade, je namreč vsaj nenavadno. Če vzamemo za primerjavo mamo Merkel, je to nepredstavljivo. Da bi si kak nameščenec dovolil takšno vedenje do Merklove. Takšno predrznost.

Ob tem je treba upoštevati, da Nyberg ni neizkušen prepotentni pubertetnik. Ampak verziran kader. Ki ve, kaj dela. Ki ve, kako se obnašati v določeni situaciji. Zato si njegovega vedenja ne moremo razlagati kot pobalinstvo. Ali kaj podobnega. Ampak je treba njegovo vedenje razumeti kot reakcijo na to, kako vidi Slovenijo. Slovensko vlado. In Cerarja.

Kaj vidi Nyberg? Nakar šok.

No, in kako on to vidi? Očitno ve, da v Sloveniji ne vlada niti slovenska vlada niti Cerar. Ampak on. Oziroma institucije, ki jim pripada. Ki so ga nastavile. Ki jim odgovarja. In ki mu ščitijo hrbet. Te institucije so mednarodni kapitalski centri. Natančneje Trojka.

Nyberg nam je torej povedal, kar sama govorim že nekaj časa: da smo svetovna periferija, ki ji vladajo kapitalski centri. Da smo neoneokolonija, ki ji kapitalski centri vladajo tako, da ne prevzamejo oblasti direktno, ampak tako, da v državi vzpostavijo paralelne institucije, skozi katere dejansko vladajo. Skozi katere imajo demokratično izvoljeno vlado v šahu. Pri nas je ta paralelna institucija DUTB. To nam je Nyberg s svojim ravnanjem povedal. Obelodanil je svoje videnje dejstev, ki so Slovencem nevidna. Nevidna vladi. Nevidna Cerarju. In povzročil šok.

“Poor country”

Kot je bil šok tudi to, da nam je Sirijka z vlaka povedala, da je Slovenija “poor country”. Spet nekaj, kar stalno govorim. Kar so ugotovile tudi študije naraščanja revščine. A kar so Slovenčki mirno preskočili. Ker študij ne berejo. Mene pa imajo za premaknjeno.

A ko pride neka Sirijka iz revne dežele in pove, da nima nobenega interesa ostati v Sloveniji, ker je to pač “revna dežela”, se Slovenčki vendarle zdrznejo.

Sirijka je namreč naredila vidno tisto, česar Slovenčki zaradi opranih možganov o uspešni tranziciji pač ne vidijo: da nimamo tistega dobrega življenja, ki si ga je Sirijka izbrala. Zato hoče v Nemčijo. Ali Skandinavijo. To niso revne dežele. Kar je res. V teh deželah meja revščine ni 6€ na dan. Kar pri nas v praksi je. Vsaj, ko gre za šolsko prehrano.

Slovenski Cheji Guevare

Tretjo, morda najbolj šokantno informacijo o nevidnih dejstvih pa je prispeval Janne Harjunpää. Ko je tipček pojasnjeval, da je strokovnjak in da nima kaj delati tam, kjer ga ne cenijo in kjer ni zaželen, je povedal stavek, ki me je šokiral. In ki ga očitno velik del Slovencev ni slišal. Ali pa ga ni razumel. Rekel je namreč: “Ne morem biti vaš borec za svobodo. Poiščite svoje Cheje Guevare.”

Kaj nam tu govori Janne? Nič več in nič manj kot to, da ve, da nismo svobodna država. Da smo vladani. Da razume, da se moramo boriti za svojo svobodo. Da pa on ne more biti borec za našo svobodo. Seveda ne, saj je strokovnjak za upravljanje terjatev — torej agent tistih, ki nam vladajo. In da si moramo poiskati svoje borce za svobodo sami.

Skratka, gre za ubeseditev neoneokolonialne pozicije Slovenije. Dobesedno. Brez trohice sramu. A z več kot trohico cinizma. Človek si je očitno mislil: “Če bebci ne razumejo, za kaj gre, jim bom pa povedal. A povedal jim bom tudi, da jim v njihovem boju za njihovo svobodo ne bom pomagal. Naj si poiščejo svoje Cheje Guevare.”

Sklep: Kaj torej vidijo tujci?

• Da smo revna kolonija. (Se strinjam. O tem sem že pisala.)
• Da smo revna neoneokolonija brez lastne svobode. (Tudi s tem se strinjam. Tudi to sem že opisala.)
• Da bi se morali za svojo svobodo boriti. (Se spet strinjam. Tudi o tem sem prav tako že pisala.)
• Da moramo najti svoje borce za svobodo, svoje Che Guevare. (Se strinjam.)
• Da slovenske vlade niso naši Cheji Guevare. (S čemer se sploh strinjam. In o čemer sem prav tako že pisala). 

Resnica je torej postala vidna. In bilo bi dobro, da bi končno začeli temu primerno ravnati.

Sama pa se brez zadržkov javljam med slovenske Cheje Guevare. Saj je to edina človeka dostojna pozicija v neoneokolonialni resničnosti današnje Slovenije.