Vesoljska postna epizoda umetniškega Gandija Turšiča (po Montignacu)

Pri polni zavesti ti sporočam, draga bralka, da se zavedam, da s tem zapisom tvegam sveto jezo avtohtonega domačega kultur-kurnika. Torej tvegam več kot umetniški Gandi Miha Turšič s svojo vesoljsko postno epizodo.

Ko sem izvedel za protestno dieto sicer simpatičnega soimenjaka, sem najprej pomislil na Montignaca, presnojedce, sungazerje, sledilce kvinoje, glutenove priče in druge, še avantgardnejše podzvrsti ortoreksije.

To, da se nekdo posti, dandanes težko koga gane, ker je anahronizem. Kalorije so bile v Gandijevih časih na vrhu hierarhične piramide človekovih potreb, sam gladovni štrajk pa je bil srh vzbujajoče trpljenje.

Nekajdnevna energetska deprivacija organizma je v očeh današnje javnosti kvečjemu naložba v dolgoročno zdravje. Še posebej, če štrajk z vodo v imenu podhranjene kulture izvaja pregovorno podhranjeni kulturnik.

Weltschmerz lakota

Od podhranjenega kulturnika, ki protestira v imenu podhranjene kulture, bi človek pričakoval več ustvarjalnosti, kot je nudi dietna metafora na prvo žogo.

Nehote sem razmišljal, kaj bi se zgodilo, če bi učinkovitost Turšičevega štrajka prepričala Jurija Krpana, dolgoletnega umetniškega vodjo Galerije Kapelica, da bi se še on odločil za gladovno stavko. Si predstavljate, da bi se v službenem času postil v galeriji, ker mu država ne bi dala dovolj cvenka, da bi si priznani bodyartist lahko izvrtal simbolno Weltschmerz luknjo v koleno? Bi ustanovili še Agencijo za body art?

Pa še lonček sočutja

Če pa pristavim še oportunistični lonček sočutja in pomislim na kolone podhranjenih, ki na mejah čakajo na popis naših organov, pa na vse tiste otroke, ki jokajo po radiu, ker so menda lačni, se mi zdi galerijski post modela, ki se je žrtvoval na oltarju domače kulture, ena navadna sterilna šminkerija.

Če mu že ne bi izrekel ukora pred izključitvijo, bi mu kot izpričanemu avantgardnemu umetniku za kazen naložil vsaj javno guglanje pojma avantgarda.

Lekcija iz avantgardizma

Ampak to ni bilo potrebno, ker je lekcijo iz avantgardizma umetniški sceni dala kar naša še bolj umetniška vlada. Kar so izvedli Cerarjevi veleumi, je futurizem, kubizem in nadrealizem obenem! Ustanovili so Vesoljsko agencijo — kar je daleč najboljši umetniški artefakt po zgodnjih blodnjah NSK.

K presežni vrednosti tega dosežka je veliko prispeval tudi Turšič sam. Vlada namreč ni izpolnila vseh stavkovnih zahtev, ki se nanašajo na občo kulturno problematiko, ampak v glavnem tiste, ki zadevajo parcelo stavkajočega, torej KSEVT. Miro je ustanovil vesoljsko pisarno, Mihu se je vrnil apetit.

Korespondenca na eni roli skret papirja

Država ni ustanovila Vesoljske agencije iz futurističnih ali avantgardnih vzgibov, pa tudi marsovskih aspiracij Cerar najbrž nima. Vse skupaj se je zgodilo samo zaradi ljubega tuzemskega miru. Da bi kulturna celica lahko delovala na način, ki v očeh računskega sodišča ne bi bil sporen, je ustanovila Vesoljsko agencijo, ki jo bodo — pozor, pozor! — koordinirala tri ministrstva.

Skratka: da bodo vsi štirje zaposleni v Ksevtu lahko legalno dobivali mizerne plače, KSEVT sam pa nekaj obratovalnih sredstev, smo ustanovili bizaren birokratski pogon, ki ga bodo koordinirala kar tri ministrstva. In s tem se vladni PR še hvali! Vesoljska agencija Republike Slovenije! Si predstavljate korespondenco, ki odpade na eno rolo skret papirja?

Da bi torej premostili zagato, ki je posledica pregovornega butalskega birokatizma, smo ustvarili birokratskega monstruma, mutanta, zver.

Da tak profani pragmatizem oženiš s konceptom vesolja in vesoljskega, mora po tvojih žilah teči nekaj drzne umetniške krvi. Cerarjeva birokratska inštalacija še starega Kafko reducira na Turšičev nivo.

Ustava prihodnosti in state art

Prvi člen Ustave RS prihodnosti: “Če obstaja problem, ki zadeva najmanj štiri in največ sedem subjektov, gre država nadenj z agencijo, ki jo koordinira več ministrstev.”

Na Twitterju je nekdo napisal, da je naslednji korak še Agencija za ugotavljanje nepravilnosti Agencije za vesolje! Če dodamo še desni prilastek v obliki neizogibne parlamentarne preiskovalne komisije, lahko razmišljamo o popolnosti, celo genialnosti avtorjev tega performansa.

Ob tem smo izgubili upanje v debirokratizacijo očetnjave, vendar ostaja nekaj upanja vsaj za domačo kulturo. Če se bo Miha Turšič čez pet let izpostavil kot protagonist in dahnil: “Dobro sem vas nategnil!”, nato pa ves ta zaplet zapakiral v enotno umetniško inštalacijo in ga razstavil v Benetkah, mu bo aplavdiral ves svet. Izumil bo novo smer — state art.

Ob predpostavki seveda, da je vse to predvideval. Tudi sam upam, da je.