Back to the Future: 21.10.2015, 16:29, ali 1,21 žigavata elektrike pozneje

Back to the Future/Nazaj v prihodnost je ena najbolj priljubljenih filmskih franšiz vseh časov. Zato ni čudno, da 21. oktober 2015 po vsem svetu že od leta 1989, ko je bil posnet drugi del, velja za nekakšen praznik filmske fikcije — podobno kot Bloomsday, 16. junij (1904), Joyceovemu Uliksu na čast, le da tega praznujejo vsako leto, Back to the Future day pa je pač enkraten datum.

Danes je skratka dan, v katerega se je Marty McFly (Michael J. Fox) v drugem delu Zemeckisove trilogije s časovnim strojem izumitelja dr. Emmetta Browna (Chrstopher Lloyd) prestavil iz 26. oktobra 1985, da bi preprečil svojemu bodočemu sinu, da zaide na stranpot.

DMC-12

Tudi sam časovni stroj, predelani DeLorean [DMC-12], je v zavesti ljubiteljev kulturnih memov verjetno najbolj nepozaben in priljubljen, kulten gadget — filmski, fiktivni gadget — vseh časov. Pa ne samo med tistimi, ki so znali ali še znajo vse dialoge in poznajo vse podrobnosti iz filmov Nazaj v prihodnost, Nazaj v prihodnost 2 in Nazaj v prihodnost 3 na pamet.

Za preskok v drug čas je DeLorean rabil 1,21 GW energije — “jigawatts”, kot je Doc ne nujno narobe govoril v filmu — in hitrost 88 milj na uro (141,6223 km/h). Hitrosti ni bilo težko doseči, energijo pa ja: če ni bilo pri roki libijskih teroristov, ki bi jim izumitelj sunil nekaj plutonija, si se pač moral kot Marty zanesti na strelo in tok nekako speljati v motor vgrajen generator (“flux capacitor”).

30 let

Nazaj v prihodnost 2 je ustvaril trg lebdečih rolk, hover rolk — ali natančneje rečeno, trg poskusov, da bi gravitaciji navkljub ustvarili lebdečo rolko. Nekaj jih je že v produkcijski fazi, ne pa še v izdelavi, saj ne funkcionirajo tako, kot sta si jih zamislila soscenarista Zemeckis in Bob Gale s pomočjo Lucasove ILM.

V kolikšni meri je film zadel prihodnost, ki jo skoraj 30 let pozneje poznamo kot sedanjost, si lahko preberete tukaj. Bob Gale sam priznava, da sta “popolnoma zgrešila smartfon”.