Osebni stečaj Marka Crnkoviča: najboljši trač ever (pa še res je)

Razkritje

Ko sem to prebral na Twitterju, sem poklical nekega paglavca z RTV, ki me je nekaj ur prej o tem spraševal — kao v zvezi s Tarčo, ki so jo na temo Zidarjev, Pavčkov, Snežičev, Kordežev in drugih — pripravljali za naslednji dan. Povedal je, da ve za moj primer, in prosil za izjavo, a sem rekel no comment. Kaj pa drugega.

Vseeno pa nisem pričakoval tračarskega teksta na to temo in sem mu hotel s tresočim glasom jebat mater — pa mu je seveda nisem, ker sem vljuden in ker sem se pravočasno spomnil, da sem v afektu, in ker je nič krivi revež v bistvu samo prepisal tisto, kar je objavila že butasta država sama, ki glumi transparentnost.

Če bi raztresli dokumente o mojem finančnem stanju iz letala kot letake, tudi ne bi bilo nič narobe po tej logiki — če bi le na njih pisalo “davčna tajnost” kot na kuvertah, ki sem jih dobival.

Nekaj ur pozneje je bila vest copy-pejstana že na spletnih straneh Planeta Siol, Dela, Večera in Žurnala, če nisem česa spregledal. Tiska hvala bogu ne spremljam. Kolumno sem fasal hvala bogu samo eno, pa še to je napisala samo tista gos iz Reporterja.

Zasebnost in transparentnost

Oprostite, ampak v rit si vtaknite to svojo zasebnost. Ne, no, to si bom vtaknil jaz, vi si pa vtaknite transparentnost in dostopnost osebnih podatkov in Supervizorja in AJPES-ove in FURS-ove sezname — pa vse bivše in sedanje in bodoče informacijske pooblaščenke naj vam pri tem svetijo.

To boste mogoče razumeli, dragi dušebrižniki, ko bo medijska novica dneva osebni stečaj nekega krhkega človeka, ki ga bo javno razkritje zlomilo in se bo vrgel pod vlak. Potem boste pa naenkrat spet vsi jako pametni.

Padel sem v to sranje ravno v času histerije proti velikim, tudi milijonskim, večmilijonskim dolžnikom, ki premoženje domnevno prepisujejo na druge. A kaj imam jaz s tem opraviti? Zakaj sme javnost vedeti za moj osebni stečaj?

Zato, ker lahko

Vem zakaj. Zato, ker je dober trač, najboljši ever, no, eden najboljših pa že. Zato, ker za povprečno slovensko medijsko in državljansko pamet ni prepričljivega razloga, da nekaj ne bi bilo objavljeno, če je lahko objavljeno. Zato, ker za povprečnega medijskega uporabnika ni lepšega, kot če lahko sklepa, da je človek v osebnem stečaju bodisi baraba ali v najboljšem primeru luzer. Zato, ker mu privoščiš, če ti gre na živce. Zato, da lahko rečeš, no, saj ni čudno. Zato, da se svet zdi bolj šokanten ali predvidljiv ali oboje.

Priznam in prisežem

Pri vsej moji hladnokrvnosti in umirjenosti — tudi do lastnih problemov — me je to razkritje precej vrglo iz tira. Bolj kot sam osebni stečaj. Priznam in prisežem.

Ampak tračarjenja o tem pa res ne prenašam. Nekateri debili na Delu so od nekdaj tračarili, da dobivam jurja na kolumno (neto) v Sobotni, z drugo pogodbo vred pa najmanj 5-10.000€ (morda bruto). To se mi je še zdelo zabavno. Vedno sem na to odgovarjal, češ, šit, res ne vem, kam gre ves ta denar.

To zdaj pa ni zabavno. To zdaj je res.

Zdaj sem pač javno osramočen in kar je, je — in edina sreča je, da sem skuliran tip, ki ne odneha, nepovožen človek. Materialno bom že preživel, osebnostno pa tudi. Sam sem si kriv. Ni kriv ne DURS ne Hypo banka, kaj šele Die Schweizerische Nationalbank. Guilty as charged.

Terapija

Priznam, da se razen pooblaščenim in z mano intimnim osebam v normalni situaciji ne bi čutil nikomur dolžnega razlagati, zakaj in kako se je to zgodilo. Vendar po tem javnem razkritju nimam druge izbire, kot da to povem — napišem — vsem skupaj na ves glas.

Moram se obnašati, kot da je osebni stečaj najbolj normalna stvar. Kar v dani situaciji seveda je, ampak to moram zdaj razčistiti v svoji javni glavi. Sam pri sebi sem se namreč s tem pomiril in sprijaznil, nekako racionaliziral vse skupaj, zdaj pa moram poskrbeti še za svoj PR.

Noben moj tekst — pa tudi teksti drugih, for that matter — še ni name deloval (in tudi ni bil mišljen) kot terapija. Ta pa morda bo. Upam, da bo. Odkritost osvobaja. Nesreča je lahko olajšanje. V zadnjih nekaj letih me je namreč doletelo par stvari, ki so se mi zdele grozne, dokler se niso zgodile, in sem se jih bal, potem pa sem videl, da mi je samo odleglo.

Nisem v položaju, da bi kogarkoli provociral na to temo, ampak tako zadovoljnega, kot se v življenju počutim zadnje čase, letos, se nisem že dolgo — če sploh kdaj.

To ne bo en tekst, ker bi bil predolg. Že zdaj je. Še dvakrat toliko sem ga za zdaj odrezal in ga bom editiral in morda še kaj dopisal za prihodnje nadaljevanje ali dve ta teden.

Upam, da razumete, da moram biti za tak tekst v posebnem moodu, zato me prosim ne priganjajte.