Naj me hudič vzame, rešite me medijev!

Zaradi stanja, ki vlada v naši družbi, so podjetja svoje ambicije glede pojavnosti obrnila za 180°. Pred leti je veljalo, da ne obstajaš, če te ni v medijih. Zdaj pa velja, da lahko poslovno barko voziš mimo vseh nastavljenih čeri veliko mirneje in mnogo bolj uspešno, če te ni v medijih.

Pa ne gre za kakšne drugorazredne firme, da ne bo pomote, ali za slamnate skrivače, ki danes so, jutri pa jih ni, vmes pa mimo zakonov poberejo vse, kar se da pobrati.

Degeneracija

Gre za ugledne zasebne družbe — pa tudi kakšno javno podjetje se vmes najde —, ki poslujejo uspešno, dobro, delujejo profesionalno, so korektni, spoštujejo temeljne poslovne vrednote in ustvarjajo dobiček.

Ker smo piarovci naročnikom v pomoč pri komuniciranju z mediji, je ta prošnja v resnici slika nerazumnega absurda, izkrivljenosti in profesionalne degeneracije v naši družbi.

Naše delo, za katerega smo plačani, je povezovanje vsebin, ki nastanejo v podjetjih, z mediji, katerih sledilce bi takšne vsebine zanimale.

In zdaj nas naročniki prosijo, naj se raje trudimo v smeri, da objav ne bo. To se mi zdi približno tako, kot bi policaja, ki je zadolžen, da me brani pred nasilneži, prosila, naj me raje ustreli.

Razlogi

Razlogov za takšno ravnanje podjetij je več.

• Okolje, v katerem delujejo podjetja, je tako nestabilno in kljub obetavnim statističnim podatkom še vedno tako občutljivo, da si gospodarstveniki želijo samo še miru in popolno osredotočenost na osnovno dejavnost.
• Doslej objavljene medijske zgodbe o njihovih podjetjih in njih samih so jih velikokrat razočarale, pravijo. Na pogovor k njim sta prišla novinar/novinarka, ki nista pogledala niti spletne strani podjetja — kaj šele, da bi se pripravila na nalogo vsaj z mini raziskavo. Zato ne znata postavljati pravih vprašanj. Če jima kljub temu nekako razložiš pravo vsebino, je ne razumeta dovolj dobro.
• Naročniki imajo pogosto občutek, da novinarji namenoma in načrtno obračajo zgodbe in ne izpostavljajo tega, zaradi česar je prišlo do pogovora. Zato je sporočilo takšnih pogovorov prepogosto drugačno od pričakovanj naročnika. Razočaranja so velika.
• Dobre in pozitivne zgodbe generirajo fovšijo, pravijo. Če mediji pišejo o meni dobro, bo moj sosed jutri podal anonimno prijavo na kak revizijski ali inšpektorski organ ali celo organ pregona. In že bomo imeli v podjetju preiskavo.
• Če se o nas piše dobro in če prikazujemo rast dobička, se hitro razširi stališče, da smo ta denar tako ali tako prigoljufali. In če nas v podjetju ne obišče kateri od prej omenjenih organov, pa po tem zagotovo pride FURS.
• Bog ne daj, da bi se kdo pojavil na lestvici premožnih. Obdobje med dvema izdajama slovenske revije, ki objavlja seznam najbogatejših Slovencev, zna biti najbolj travmatično leto v življenju tistega, ki ga je matematika ustvarjalcev te liste nanjo uvrstila.
• Nič komuniciranja, pravijo nekateri. Manj ko se bo o nas govorilo, bolje nam bo šlo.

Boleče spoznanje

Za nas piarovce je takšno stališče podjetij zelo boleče. Graditi odnose z mediji je PR leporečje, ki ne drži. Odnose z mediji gradimo samo do prve slabe novice.

Takrat pa novinarji pozabijo na vse prejšnje telefonske klice, na vse pogovore in pojasnila, na vse prejšnje rezultate, na dolgoletno ustvarjanje zaupanja — in nas neusmiljeno pribijejo na križ.

Namesto z načrti, kako komunicirati in podjetjem pomagati ustvarjati okolje, v katerem bodo lažje dosegala poslovne cilje, se zdaj ukvarjamo s komunikacijskimi nenačrti in s spretnostmi, s katerimi jim pomagamo ustvarjati mirno okolje — brez medijev. Ne biti dnevno v medijih, ne biti osvetljen iz vseh možnih zornih kotov, je danes cilj in privilegij številnih podjetij.

Naj me hudič vzame, če je to normalno stanje družbe. In naj me vzame še enkrat, ker nimam odgovora, kako to spremeniti.

Romantika ali streznitev

Ali naj poslovno naivno in romantično še naprej poskušam uveljavljati teoretične in do pred časom vsaj delno delujoče principe odnosov z javnostmi?

Ali naj na trgu sprevrženih metod in krvoželjnih potez na vse to pozabim in se trudim delovati po načelu plavanja s tokom — češ, bo že bolje?

Ali pa obstaja še tretja možnost? Da se postavim v vlogo ozaveščevalca udeležencev o tem stanju in si javno prizadevam za streznitev in spremembe?

Koga nagovoriti in trdo prijeti?

Pri tem imam veliko težavo. Ne vem, koga naj v resnici sploh nagovorim, trdo primem za rame in ga pošteno stresem.

Novinarje in urednike, ki so plemenite novinarske standarde poteptali na račun dosegov, ratingov, deležev, cost per point metrike in kaj vem česa še?

Nas same, piarovce, ki v boju za naročnike in preživetje pozabljamo na svoje osnovno poslanstvo in se prilagajamo do nepopravljivosti?

Naročnike, ki bi lahko bili zaradi svoje vloge v tem krogu odločnejši? Politike in voditelje, ki z zgledi in dejanji vlečejo družbo v ta drek? Ali kar ljudstvo, ki navsezadnje vse to pasivno spremlja?

Naj me res kar hudič vzame!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 17. oktobra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Rešite me medijev!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.