Nemška solidarnost, tri muhe na mah: Grčija, begunci, gospodarstvo
Veliki tris in politična rošada
Z begunsko politiko si je Merklova povrnila podporo levosredinskega političnega spektra. Ti pozabljajo še včerajšnjo slabo voljo nad nemško-grško politiko na železniških postajah, kjer z bomboni in nasmehi pričakujejo na desettisoče vojnih prebežnikov z Bližnjega Vzhoda. Danes bodo vsi skupaj spali mirno.
Mirno pa bo spala tudi Angela. V preteklem letu je s preračunljivo politično strategijo ubila tri muhe na mah — vsaka pa je bila nadležna za nemški gospodarski interes.
Nemški politični vrh je izredno inteligenten. Mehka retorika do begunskega vprašanja je zasenčila strog odnos do grške krize in s tem izboljšala javno podobo in politično podporo. Rešila pa je tudi nekaj strukturne podhranjenosti gospodarstva: Nemčija je namreč država, ki v absolutnih številkah čuti največje pomanjkanje delovne sile in se hkrati sooča z upadom prebivalstva.
Begunska humanitarna stiska, grška politična kriza in demagoška gospodarska kriza so trije problemi, ki se jih je Merklova uspešno lotila v zadnjem letu. Bi lahko torej pritegnili Guardianu in mnogim drugim, da bi moralo biti njeno stališče do imigracije lekcija za vse nas?
Prikladnost beguncev
Glede na nemške prioritete v bližnji in daljni preteklosti in prikladnost beguncev za politični in ekonomski interes Nemčije lahko upravičeno podvomimo v resnični motiv za dejanji Angele Merkel.
Begunska kriza, kot jo poimenujejo mnogi, je vsekakor prikladna za pranje rok in izboljšanje javnega mnenja ter ugodna za rešitev demagoške problematike. Če je torej naključje tisto, kar omogoča tak pristop k reševanju gospodarske in politične situacije, se lahko ob izbruhu naslednje vojne v tretjem svetu z enako verjetnostjo zgodi, da bo naključje pač drugačno — in da bodo meje zaprte.
Seveda pa ne potrebujemo nove krizne situacije, da sprevidimo pravi motiv probegunske politike. Kvote Evropske Unije, za katerimi v veliki meri stoji Nemčija, določajo “prerazdelitev” 120.000 ljudi med članice, medtem ko na obrobju Evrope čaka še na milijone beguncev. Ali to pomeni, da smo uspešno selekcionirali ljudi na tiste, ki so upravičeni do vstopa, in na tiste, ki niso? Torej na pribežnike in oportune?
Seveda ne. Zadnji pač niso bili dovolj hitri, da bi zapolnili luknje brezposelnosti. Bili so prepozni, da bi ujeli začetno dobrodošlico po meri vrednot evropskih volivcev: “Ne puščamo ljudi pred vrati, sprejemamo jih odprtih rok in darov. Seveda, dokler se to ne odrazi v našem materialnem položaju.”
Absolutnost človeškega življenja
ISIS teroristi, ekonomski oportunisti, umazani islamisti, kulturni hegemonisti. In še in še se najde argumentov za ograje, minska polja in mačo opičnjake na motorjih, ki se z bojnimi kriki zaganjajo v umazance, ki so prestopili sveto mejo Zahoda.
Satira? Niti ne.
Kar pa prepogosto pozabljamo — tako na ravni političnega kot civilnega diskurza —, je moralna absolutnost človeškega življenja in dostojnega bivanja. Etično načelo, neodvisno od spopada progresivnih in konservativnih vrednot, nam postavlja dolžnost, da sprejmemo na pleča del bremena neprespanih noči ljudi, ki prihajajo po pomoč.
In zakaj naj bi bila to naša odgovornost?
Tako kot dobitnik loterijskega zadetka običajno plača visok davek, ki se prelije v socialne transferje, moramo imetniki potnega lista nevojnega območja prevzeti nekaj geopolitičnega neravnovesja na svoja ramena — pa četudi na račun znižanja naših materialnih privilegijev.
Ta absolut presega politične cilje, ekonomske priložnosti in druge pragmatične ozire, ki v politični drži do tega vprašanja ne smejo imeti nikakršne teže. Nemčija, Evropa, reši človeka. Potem vse ostalo.