Kako biti srečen? Preprosto. Boriš se naprej.

Cosmo sreča

Moderno življenje pride z navodili za uporabo. S seznamom predpisov in priporočil. Večina ljudi se namreč boji sprejemati odločitve, zato rabi natančna navodila, kako živeti svoje življenje.

Ste se kdaj spraševali, zakaj so trendi še vedno in? Ker so množično pomirjevalo. Prozac za vaš lifestyle.

Kako se obleči to jesen. Katero top 10 frizuro izbrati. Katere knjige za srečo brati. Kateri so ključni kosi po izboru Davida Beckhama. To so samo pomagala za to, da lahko bolj ustrezate. Da delate manj napak. Da ste lahko bolj pomirjeni. Mogoče celo srečni.

Čeprav… — sreča je posebna kategorija. Sreča ni samo trend, temveč sveta krava sodobnih življenjskih prizadevanj. Vse to pehanje, prizadevanje in sranje, ki ga dajemo skozi, se mora na koncu dneva sešteti v zadosten odmerek sreče ali v dovolj pritrdilnih odgovorov v Cosmo vprašalniku.

Če tega ob večerji ne začutite in vaš seštevek zadošča le za kategorijo “povprečno srečni”, ste zmožni ob sladici razdreti zakon, zapustiti svojo družino in se podati na novo pot do prave sreče.

Srečelov

Če bi poslušali Dostojevskega in ne na lastnih prdcih lebdečih indijskih gurujev, bi nam bilo vsem precej lažje. Fjodor Mihajlovič je namreč trdil, da se recept za srečo skriva v prizadevanju zanjo. Sreča je tisto majhno zadovoljstvo v spoznanju, da si vredne stvari v življenju vedno le prigaramo. Ne priigramo, ampak prigaramo.

A kdo bi dandanes poslušal zateženega in nefotogeničnega ruskega težaka. Svet se je raje zagledal v koncept hipne hipi sreče, ki sta jo s protestnim valjanjem v hotelski sobi Hiltona izumila John Lennon in Yoko Ono.

Svet se je potem zagledal še v knjigarne. Literarni šund vseh vrst samopomoči je postal psihološki garmin do občutkov sreče. V dobi interneta pa smo uporabniki — če sklepamo po tem, da je v Sloveniji “kaj je ljubezen” top iskalni niz prejšnjega leta — postali moderne sfinge. Mi zastavljamo težke uganke, Google pa odgovarja.

Toda vse skupaj me spominja le na srečelov na gasilskih veselicah, kjer sem vedno upal na novo fuzbal žogo, dobil pa neuporabni rezevni del za kosilnico ali traktor.

Po srečelovu pa loterija

Lota ne igram zato, ker nočem porabiti svojega življenjskega odmerka sreče za to neumnost. Če bi slučajno zadel, bi se namreč sekiral, za kaj vse veliko pomembnejšega bi mi zmanjkalo sreče.

Bolj kot to, da prekrižaš par cifer in se do konca lajfa vlačiš po križarjenjih, me zanima samoizpolnitev.

To, da si s kolegi v službi prigaramo novega naročnika, damo vse od sebe za super kampanjo, tu in tam bolj ali manj pomembno zmagamo in korak za korakom uspešno furamo firmo strokovnjakov, ki jo je nekdanje vodstvo strmoglavilo na finančno minsko polje in piarovsko grmado, ni nekaj, zaradi česar bi bil v življenju noro srečen. Me pa naše uspešno ukvarjanje z naštetimi izzivi kdaj po dostojevsko osreči.

Doslej sem se v življenju o sreči naučil samo to, da pride in gre — in da ima karma precej več opravka z nami, kot si mislimo. Zato se v življenju ravnam predvsem po tem, da je poleg skrbi za svojo družino moja edina dolžnost še to, da izpopolnim svoj talent.

Sreča je družina

Toda resnično srečen — torej v stanju, ko občutim srečo tako intenzivno, da bi jo lahko iz možganov skozi ušesa nalil v stekleničko kot serum —, sem samo zaradi svojega otroka in svoje bodoče žene. Srečen nisem ne le zaradi njiju, ampak z njima. Fizično z njima.

Ker se tega še kako dobro zavedam, sem pred kratkim z največjo lahkoto na svetu zavrnil mamljivo ponudbo iz tujine. Pokazal sem zgolj ohranjevalnik zaslona na svojem mobitelu in razumeli so mojo odločitev.

Moj pogled na srečo se je izoblikoval po prekmursko: to pomeni, da prihajam iz okolja, kjer se s temi pojmi ne ukvarjamo preveč.

Prvič sem se s srečo ukvarjal v zgodnjih najstniških letih, ko je naš zavrženi del države in nato še naš zavrženi del Prekmurja, Goričko, neuspešno apeliral, moledoval in nato še klečeplazil za asfaltiranje več let nedokončane regionalne ceste.

Ta državna malomarnost je našo oštarijo in družino spravila na rob revščine. Zato je moj oče naredil nekaj, kar mi je oblikovalo pogled na življenje — bolj kot na srečo.

Nekega dne je v prej priljubljeni, takrat pa že leto in pol prazni oštariji v ponvi razbelil olje in vanj porinil roko. Do danes ni vedel, da sem ga slučajno videl.

V tistem trenutku najine bolečine nisem mislil, da smo srečni. Sem pa takrat spoznal, da sem lahko srečen, da imam takšnega očeta. Ne zato, ker je v finančnem obupu edinkrat pretental državo oz. državno zavarovalnico, ker mu je država, polnemu idej in mladostnega entuziazma z malomarnostjo ogrozila posel in družino. Pač pa zato, ker mi je dal vedeti, kaj narediti, ko sreča ni na tvoji strani.

Takrat se preprosto boriš dalje.