Zgodba Petrita Halilaja: Skobec se sporazumeva z enako senzibilnimi ptiči

Ko je britanski fotograf Andrew Testa leta 1999 v albanskem mestu Kukes fotografiral fantiča, kako varno ugnezden med obilna ženska telesa stoji v vrsti za kruh in vodo, je najbrž o njem vedel samo to, da je pred srbsko vojsko zbežal s sosednjega Kosova.

Ko je pozneje v begunskem taborišču italijanski psiholog, specializiran za delo z otroki s konfliktnih območij, taistemu fantu dal papir in barvice, je že vedel več: da enako presunljivo riše z obema rokama. Hkrati. Zato je uredil, da je prišel čez morje — tam, v Italiji, pa do dobre družine in dobre šole.

Kaj danes vemo o Petritu Halilaju

Danes vemo, da je fantu ime Petrit Halilaj in da je bil leta 1999 star trinajst let. Z dedkom, mamo, sestro in drugimi otroci je prišel na traktorju iz kosovske vasi Kostrc. Tam je takrat ostal njegov oče. Mama pa je v zemljo na domačem dvorišču zakopala nekaj nakita in sinove risbe. 

V resnici pa vemo več, veliko več. Vemo, da je bil Petrit Halilaj prvi kosovski umetnik, ki je zastopal svojo mlado neodvisno državo na Beneškem likovnem bienalu leta 2013. Vemo, da so njegova dela danes v stalni zbirki beneškega muzeja sodobne umetnosti Punta della Dogana. Vemo, da je študiral na milanski akademiji Brera in da danes živi med Berlinom, Italijo in rodnim Kosovim, razstavlja pa dobesedno po vsem svetu.

Papir namesto prepečenca

Toda nočem pisati o tem, da moramo v beguncih videti osebnosti in jim namesto prepečenca ponuditi papir, namesto vode pa barvice. O tem imajo pravico pisati tisti, ki so šli pomagat na Obrežje, ki so poročali iz Opatovca, ki so potovali z njimi od Preševa do Šida, ki jim pogrinjajo postelje na Šentilju in polagajo barvice na mize na Kopah. Čuječim dolgujemo, da znamo čutiti z mimobežnimi.

Hočem pa pisati o tem, kaj ostane v glavi dečka, ki je videl vojno in pred njo ubežal v širni svet. Drznem si pisati, ker pri nobenem drugem umetniku tega nisem tako nazorno uvidel kot prav v vsaki potezi Petrita Halilaja.

Nekaj…

Nekaj enostavnega je v tem, da izkoplješ zajeten kos domače zemlje iz Kostrca in jo razstaviš v Baslu — če veš, da so v tej zemlji ostale tvoje otroške risbe.

Nekaj tragičnega je v tem, da razstavo v Bruslju posvetiš rekonstrukciji nagačenih živali — če veš, da so jih v kosovskem Prirodoslovnem muzeju zamenjale drugačne trofeje.

Nekaj čarobnega je v tem, da sredi temnega gnezda iz vej na Beneškem bienalu osvetliš bel prostor, kjer na obešalniku visi rumena obleka — če veš, da ti je dedek ob odhodu v beli svet zaupal dva obešalnika: zate in za tvojo nevesto.

In končno, nekaj hudomušnega je v tem, da se na balkonu Belvedera Punte della Dogana preoblečeš v ogromnega ptiča in se poigravaš z obiskovalci previewa Pinaultove beneške zbirke — če v resnici iskreno verjameš, da se lahko pogovarjaš s piščanci, ptiči in drugimi pernatimi prijatelji.

Kaj je nosil v glavi mali Petrit

Vse to, zemljo in nakit, veje in obešalnike, take in drugačne ptiče, je nosil v glavi mali Petrit, ko je odšel v svet — in še sreča, da zna risati z obema rokama, da nam je vse to lahko dal videti.

To noče biti nauk o nadarjenem beguncu, hoče pa biti poskus premisleka o tem, kaj nam pride izpod rok in iz ust, ko najdemo način, da se nam misli, občutja in spomini neposredno prevajajo v umetniški izraz.

Poenostavljeno rečeno: kakšna je umetniška podoba misli — in zakaj je tako nezgrešljivo resnična? Ko bomo enkrat postali dovzetni za tovrstno podobo misli, nas ne bodo več pritegovale fabricirane klišejske podobe medijskih tovarn, ampak bomo morda poskusili pogledati za veke vseh teh žalostnih oči — da bi razbrali njihove misli, ne naših. In tedaj bomo slišali, kako nam vse te oči z Lacanom šepetajo: “Nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim.”

Odkod ti naslovi

Dolgo nisem razumel, od kod Petritovo poimenovanje njegovih razstav: Komu pripada zemlja, medtem ko slikaš veter (St. Gallen, 2012), Ni treba, da je vedno lepo, razen če je lepo (Priština, 2012) in naslov gnezda na beneškem bienalu 2013: Požrešno te želim zadržati blizu. Prizadevam si najti besede, da bi se uprl, a na koncu je le zaklenjena krogla. Hecno je, da te ni tu, ničesar ni.

Tako kot njegova roka nepotvorjeno riše, kar je misel shranila, si tudi Petritove besede ne prizadevajo členiti tako, kot bi jih morda kdo želel slišati, ampak preprosto privrejo na površje. To tvori njihovo izjemno poetičnost, zaradi katere se v resnici lahko sporazumeva le z enako senzibilnimi ptiči.

Mimogrede, Petrit je albansko ime za skobca.

Zazrite se v njihove oči

Ko boste torej naslednjič videli na televiziji ali v časopisu podobo begunskega fantiča ali deklice, ki vam bo orosila oko, stopite (še vsaj) korak dlje: zazrite se v njihove oči in zrite toliko časa, da boste za njimi uvideli njihove misli in zaslišali njihove besede.

Morda boste videli nekaj podob in slišali nekaj besed. Vendar si žal ne boste mogli reči, da vsak dan v vsakem oziru vedno bolj napredujemo. Lahko si boste kvečjemu rekli, da v tem našem malem svetu prav po zaslugi surovega eksodusa in sodobne umetnosti od blizu doživljamo, kako vsak dan v vsakem oziru vedno bolj — nazadujemo.