Dan D-286: In memoriam Elvis Džaferović (1985–2015)
Svojci in množičen krog prijateljev smo včeraj popoldne na celjskem mestnem pokopališču položili k zadnjemu počitku mladega, komaj 30-letnega Elvisa Džaferovića, ki je umrl za posledicami možganskega tumorja.
Za bolezen je izvedel potem, ko mu je v dunajski restavraciji, kjer je stregel, spodrsnilo in je padel s pladnjem, polnim pijače. Še prej je bil sumljiv hud padec čez balanco kolesa in nezmožnost hitrega reagiranja za zavarovanje obraza in glave. Takrat je že imel tumor v glavi, le da tega še niti ni slutil, kaj šele vedel.
Zelo veliko ljudi je prišlo na njegov pogreb. Več kot jih pride na večino pogrebov v Ljubljani. — [Fotografija: Marijan Zlobec.]
Boj za življenje
Od lanskega aprila, ko je šel živet na Dunaj, pa potem v Gradcu in do celjske bolnišnice, kjer je umrl, se je z vsemi močmi upiral bolezni in se boril za življenje — a zaman.
Diplomant ljubljanske FDV ni v domovini dočakal niti enega dneva delovne dobe. Pomagal si je na vse možne načine, da bi preživel, dokler se ni odločil, da odide na Dunaj.
Tam je bil sprva pripravljen sprejeti vsakršno delo in se pozneje usmeriti k tistemu, kar ga je najbolj zanimalo: glasbeno organizatorstvo, posredništvo, agentura, sodelovanje z mladimi pri organizaciji koncertov, gostovanj, snemanj, informiranje, novinarstvo… Imel je že svojo agencijo in mrežo sodelavcev.
Elvisova pot na tuje
Fakultetna izobrazba v Sloveniji danes ne pomeni nič. Prej je ovira kot kakršnakoli spodbuda za spodobno, upanja polno, optimistično življenje.
Obstaja cela vrsta zasičenih poklicev: recimo več kot tristo nezaposlenih diplomiranih novinarjev, FDV-jevcev, diplomantov Filozofske fakultete in drugih družboslovnih ved…
Elvis je morda slutil, da pot na tuje ne bo lahka, a je imel dovolj poguma, volje in upanja, da bi se na Dunaju v mednarodnem okolju znašel, tako kot se je njegovih rojakov po vojnah na Balkanu na na tisoče — in se prve mesece tudi res kar hitro je.
Urejenost avstrijskega zdravstvenega zavarovanja mu je omogočila prvo operacijo na možganih, pa razna zdravljenja, tako na Dunaju kot v Gradcu, potem še eno operacijo, pa kemoterapijo s hudimi posledicami, pa še eno operacijo, tokrat noge… Smrt je povzročil krvni strdek…
Pogreb
Zelo veliko ljudi je prišlo na njegov pogreb. Več kot jih pride na večino pogrebov v Ljubljani.
Elvis je izviral iz muslimanske družine iz Bosne. Njegov pogreb je bil opravljen po muslimanskih običajih s kolektivno molitvijo in obredom. Nekaj sto ljudi, spredaj moški, za njimi ženske…
Slovenija je njihova domovina, čeprav so še vedno brez džamije. Na voljo jim je bil samo začasni prostor v neki hiši, kjer se je potem zbrala družina s sorodniki, prijatelji, znanci in vsemi, ki se čutijo z njimi povezane.
V Sloveniji premalo vemo in se njihove prisotnosti v taki meri niti ne zavedamo.
Naj mu župan Zoran Janković postavi zvezdo pred Mladinsko knjigo, če se z denarjem meščanov že gre ljubljanski Hollywood! — [Fotografija: Marijan Zlobec.]
Mlad umreti je krivica
Elvis Džaferović je umrl, ne da bi izkoristil priložnost, da izkaže svojo nadarjenost.
Ni edini mladi človek, ki je v zadnjem času umrl za posledicami možganskega tumorja. Bolnikov je še več in vsi v trpljenju čakajo na negotov razplet bolezni in bolečine.
Največja krivica je mlad umreti. To so spoznali Dragotin Kette, Josip Murn, Karel Destovnik Kajuh, France Balantič in Srečko Kosovel.
Slednji je zapisal: “Ne, jaz nočem umreti” — in: “Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel.”
Ampak to je bilo davno, davno. Ketteja in Murna bi rešila dobra hrana, Kosovela injekcija penicilina, Balantiča in Kajuha mir in razumevanje namesto vojne.
Kaj bi lahko rešilo Elvisa?
Meni je jasno: pozitivna, napredna, odprta, razumevajoča, poštena, civilizirana, dobro organizirana, pravno delujoča, gospodarsko napredna in zakonito urejena družba, o kateri so Elvisa učili na FDV, dokler ni po diplomi padel na kruto realna tla pomivanja krožnikov in strežbe kot edine možnosti za sprotno preživetje.
Nisem videl njegovih solz bolečine in ponižanja. Vem pa, kako je jokala hčerka moje prijateljice, ki se je osem mesecev pripravljala na pravosodni izpit — po odlično končani pravni fakulteti — in ves čas po diplomi zaman iskala službo. Dobila je samo ponudbe za zastonj delo, po opravljenem pravosodnem izpitu pa so ji ponujali mesečno plačo v višini 300€.
Elvis je vse to vedel in je zato odšel na Dunaj. Sprva mu ni slabo kazalo.
A zbolel je že prej, v najlepšem mestu na svetu! Naj mu župan Zoran Janković postavi zvezdo pred Mladinsko knjigo, če se z denarjem meščanov že gre ljubljanski Hollywood!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu marijanzlobec.wordpress.com v ponedeljek, 12. oktobra, pod naslovom Lepo je v naši domovini biti mlad. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
