Kovačeva Fobija planetarna, na Kreslinu pa vsi ščejo biti Prekmurci

Fobija v izvedbi EnKnapGroup prepričala

Plesna predstava Fobija/Phobia je v skoraj povsem zasedenem Poletnem gleališču Križanke prepričala kot odlična predstava s poudarjeno družbenokritično, ekološko kritično, lahko bi celo rekel planetarno kritično ostjo.

Na predstavi smo še posebej občutili problematiko begunstva, emigracije, iskanja preživetja tam, kjer je to še možno — in seveda strahu ali fobij, ki jih vse to prinaša. Pa ne le v smislu negotovosti, ampak na poti v dokončni propad. Predstava je še kako aktualna.

Iztoku Kovaču je uspelo že pred leti najti svojo identiteto v okviru skupine En Knap — pozneje EnKnapGroup — kot mednarodne plesne, če že ne kar celovite umetniške skupine mednarodnih razsežnosti, kvalitete in dometa.

Kaj se dogaja na Zemlji

Oder Križank je bil ravno pravšnji in tehnično dovolj dobro opremljen za celovitost doživetja in refleksije o tem, kaj se na planetu Zemlja v resnici dogaja. Kovač je večji povezovalni mojster, kot bi mu bili nekateri pripravljeni priznati. Gradi vezi med kvalitetnimi soustvarjalci različnih narodnosti (Izrael, Nizozemska, Srbija, Madžarska…).

Trimesečna turneja po Nizozemski in Nemčiji

Kovač tudi dokazuje uspešnost mednarodnega projektnega, profesionalnega, vsebinskega, organizacijskega delovanja. O tem priča najprej svetovna premiera Fobije na 25. festivalu Noorderzon v Groningenu, enem najodmevnejših festivalov za uprizoritvene umetnosti. Po treh vnaprej razprodanih večerih na Nizozemskem in uprizoritvi na 63. Ljubljana Festivalu bo to največja turneja v zgodovini slovenskega sodobnega plesa in verjetno tudi gledališča. Fobija bo namreč v treh mesecih na Nizozemskem in v Nemčiji gostovala kar 25-krat.

Po predstavi sem rekel, da bi jo lahko uprizorili na železniški postaji v Münchnu. Tam bi jo vsi še bolj razumeli — čeprav ni bilo vtisa, kot da je v Ljubljani nis(m)o.

Prosto po Albertu Camusu

Predstava sicer temelji na esejih Alberta Camusa Niti žrtve niti krvniki (Ni victimes ni bourreaux), serializiranih jeseni leta 1946 v odporniškem časniku Combat, ki ga je francoski pisatelj pomagal urejati med nacistično okupacijo Francije. “Živimo v strahu. […] Absolutno prepričanje ni več mogoče […], ker živimo v svetu abstrakcij, teles in strojev, absolutnih idej in primitivnega mesijanstva.”

Prizadevanja za preseganje ideološkega fanatizma v predstavi igrajo osrednjo vlogo. A kot vidite vsak dan, bombardiranja svetovnih kulturnih spomenikov in na drugi strani bombardiranje bolnice po nesreči pričajo, da smo na istem. Ko se bodo ameriška letala naučila zadevati, ne bo več ciljev, ker bo že vse porušeno!

Zasedba

EnKnapGroup/Club Guy & Roni: Fobija/Phobia. Plesalci: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza, Nik Rajšek (EnKnapGroup); Camilo Chapela, Angela Herenda de Kroo, Dunja Jocic, Veerle van Overloop, Adam Peterson (Club Guy & Roni). Režija in koreografija: Guy Wetzman, Roni Haver. Glasba: Hugo Morales, Pepe Garcia. Glasbeniki (v živo): tolkalni ansambel Stagwerk Den Haag (Pepe Garcia, Niels Meliefste, Enric Monfort). Glasbeno vodstvo: Fedor Teunisse. Scenografija: Ascon de Nijs. Kostumi: Slavna Martinovic. Oblikovanje luči: Wil Frikken. Oblikovanje zvoka: Martin Lambeek.

Na Kreslinu vsi hočejo biti Prekmurci

Na te probleme prav gotovo ni mislil Vlado Kreslin, ko je ponovno — morda že kakih dvajsetič — nastopil v polnem avditoriju Križank.

Lani sem pisal o Vladu Kreslinu in njegovi prekmurski duši. Med drugim sem napisal:

“Kreslin ima v bistvu nekaj preprostih prijemov, kako pritegniti občinstvo, da naredi zunanji vtis in efekt. V resnici ima Vlado Kreslin dušo. O duši pa je znal marsikaj lepega povedati že veliki Tolstoj, kaj šele Dostojevski! Iz te duše izhaja tako melos kot občutenje sveta — in sicer bolj lokalnega, zlasti prekmurskega življenja, tako da se občinstvo, ki mnoge Kreslinove pesmi zna na pamet, s tem svetom zlahka identificira, čeprav ni od tam. Vtis je bil, kot da bi v polnih Križankah vsaj uro ali dve vsi radi bili Prekmurci. Koliko melodij je čisto njegovih in koliko ne, koliko besedil je sam napisal in koliko kdo drug, ni bistveno vprašanje, če vse skupaj prispeva k pristni štimungi.”

To petje ljudi v Križankah se je letos ponovilo — ne čisto forte, vsekakor pa vsaj mezzoforte.

Obrazci in rituali

Zapisal pa sem tudi, da Vlado Kreslin morda iz leto v leto preveč ponavlja iste obrazce in rituale in morda premalo poskrbi za vsakokratno spočetje kakšne nove melodije, ki še ni v ušesih. Letos sem podobnega mnenja.

S to razliko, da je vendarle poskrbel za novost. Če je lani imel na odru še Big band Nova iz Nove Gorice pod dirigentskim vodstvom Damjana Valentinuzzija, je letos pripeljal zelo številčen mešani pevski zbor oziroma vokalni ansambel Reunion, ki je njegov nastop popestril, obogatil in mladostno energetsko začinil, kot bi ga lahko le malokdo. Ta Kreslinova poteza je bila odlična.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu marijanzlobec.wordpress.com v sredo, 7. oktobra, pod naslovom Fobije v svetovni politiki in v slovenskih glavah. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem. Sicer pa gre za serijo recenzij za nazaj, ki jih avtor objavlja na svojem blogu. Na Fokuspokusu jih bomo objavili še nekaj.