Kako Nemci vidijo Slovence

Slovencem je vedno godilo prisluhniti ocenam in mnenjem, kako nas vidijo drugi. Marljivi, pametni, prijazni, malo bolj nemško naravnani — kar bi lahko pomenilo točni, korektni, pa tudi trdi pogajalci, profesionalni.

Kako blagodejno je to slišati, kajne? Besede nas pobožajo, usta se nam razlezejo v nasmeh, telo se zravna, ego zraste. Končno nam nekdo da vedeti, da smo pravi, prvorazredni državljani sveta.

Nemčija

Nemčija je naš največji trgovinski partner. Je tudi ena redkih držav in edina zahodna država, s katero imamo presežek v trgovanju. Izvozimo več kot uvozimo. Poslovno se zato kar solidno poznamo.

Pogled Nemcev, po katerih bi se marsikdo rad zgledoval, pa nam nastavlja ogledalo, ki je vredno razmisleka.

Doma imam enega Nemca. Z njim še nisva razjasnila niti vseh okoliščin 2. svetovne vojne, zato njegovo mnenje tokrat ne šteje. Živi pa v Sloveniji kar nekaj Nemcev in po zaslugi domačega jih zdaj že nekaj poznam.

Negativci

Značajsko smo po njihovem mnenju nadpovprečno negativni. Naša prva misel ob novi ideji, ki pade na poslovno mizo, so ovire, zaradi katerih da se te ideje ne dá realizirati. Za vsako stvar najdemo svoj “ampak”, “but”, “aber”.

Še več! V debati ta “ampak” postaja še pomembnejši. Za neuspeh projekta bo kriva država, pred njo seveda še politika. Pa distributer in prodajalec, pa nevoščljivi sosedje. Nimamo pravega orodja. Zagotovo bodo pa krivi tudi mediji.

Če na koncu vendarle pade odločitev o realizaciji ideje, se je lotimo z velikim dvomom in z zelo malo pogonske energije. V takšnih okoliščinah projekt že v osnovi sodi v kategorijo tveganega posla.

Breme odločanja

Kolektivno smo se naučili prelagati breme odločitev na druge. Ne tvegamo. Nismo podjetni. Končne odločitve bi najraje prepustili nekomu drugemu. Tudi kadar Slovenci delujemo v skupini, pogosto slišimo, da so se “oni” — drugi člani skupine — tako odločili. Kot da nas ni zraven, čeprav smo del te skupine.

Še raje rečemo: “Jaz sem bil proti.” Seveda to zlasti velja za projekte, ki jim ne gre prav izvrstno in pri katerih se je treba truditi, garati in dokazovati.

Za Nemce je nerazumljivo, da to govorimo s privoščljivostjo. To rečemo z vidnim zadovoljstvom, češ, “saj sem vam rekel”. Svoji lastni ekipi privoščimo poraz. V resnem poslovnem svetu, kot je nemški, tega ne boste doživeli, pravijo.

Omrežja

Strašno smo tudi navezani na svoja omrežja. Ko se v poslu srečamo z izzivom, se tega ne bomo lotili s premislekom, analitično, načrtno, v svoji delovni skupini, s ciljem, da ga skupaj odpravimo in se iz tega tudi nekaj naučimo.

Ne. Slovenci najprej pokličemo Toneta ali Jožeta ali Janeza, ker oni trije to znajo urediti.

In potem tisti, ki je te tri fante poklical, postane narodni heroj, saj je problem rešil. Zavrtel je nekaj številk na svojem mobilniku in takoj postal najpomembnejši člen ekipe.

Posledica takega ravnanja je, da ta ekipa — vključno z njim — še naprej ostaja brez znanja in bo vedno odvisna telefonskih številk Toneta in tovarišev.

Balkan

Opazijo pa Nemci tudi vpliv Balkana. Princip “bo že” — po domače “lako ćemo” — je vse prepogosto vpet v naše poslovno življenje. Manifestira se z odlaganjem in odlašanjem opravljenih del do zadnjega hipa. To je povezano s prepričanjem, da se bo vse skupaj že nekako uredilo samo po sebi.

Če tak princip deluje, je to zgolj sreča ali naključje. Tega nam Nemci ne priznavajo kot poslovno veščino. Še manj pa kot poslovno intuicijo.

Volkswagen

Nam dajo pa primer VW za zgled. Strinjajo se, da gre za nacionalni škandal brez primere. Vendar ga že rešujejo. Od Merklove navzdol. Zavzeto in dosledno. Predsednik uprave je odletel v nekaj dneh, z njim pa tudi vsa ključna garnitura direktorjev pod njim. Takoj je bil imenovan nov predsednik uprave. Komisije za odkrivanje vzrokov znotraj sistema VW že delujejo. Prav tako kriminalisti.

V Sloveniji bi nadzorni svet še danes razmišljal, ali ima pravno osnovo za odstavitev predsednika uprave. Pravniki bi razmišljali, ali naj naredijo tender za iskanje novega in ali naj bo ta mednarodni ali samo slovenski. Ali pa bi novega predsednika uprave raje dobili kar na povabilo nadzornega sveta.

Kopije in originali

Seveda pa Nemci priznavajo, da imamo tudi v Sloveniji v številnih podjetjih zelo profesionalne poslovne standarde.

Zato bi morali razmišljati takole: če ne znamo sami, pa kopirajmo. Odlična kopija je lahko mnogo boljša od slabega originala.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 3. oktobra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Nemec Slovencu ogledalo nastavi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.