Dan D-283: Janšo je treba odnesti domov s foteljem vred
Vsi poskusi so zaman. Zbere se skupina nežnih, dobronamernih, konstruktivnih intelektualcev in napiše pismo — pa nič. Peter Jambrek dá neizprosen intervju — pa nič. Rupel argumentirano zagodrnja in se celo izčlani iz SDS — pa spet nič. Vsake toliko spusti kakšno pikro Novakova — no, to je že folklora.
Na desnici vre. Pa bo kaj iz tega? Razen novega medija?
Ljudmila Novak je takole povedala o Hojsovem članstvu v nadzornem svetu nove medijske hiše NTV24.si, katere pobudnik je tudi Janša.
“Prišel bo čas, ko se bo [Hojs, član in nekdanji podpredsednik NSi] moral odločiti, katera stranka je zanj prava. Njegove dozdajšnje poteze in izjave pa kažejo, da mu z novimi mediji pripravljajo podlago za nove podvige. V NSi bomo nadaljevali začrtano politiko krščanske demokracije, ki ima odgovore za potrebe državljanov in razume izzive današnjega časa, predvsem pa želi delati za skupno dobro Slovenije,” pravi predsednica NSi.
S pomočjo medijev in skozi medije
Da je nastajanje novih medijev v Sloveniji povezano s promocijo novih političnih strank, bi lahko razumeli kot karikirano repliko predsednice neke stranke, ki ima težave z neposlušnim članom.
Po drugi strani pa: če upoštevamo dejstvo, da se je kar precej politikov — ne samo Hojs — vpisalo med delničarje Janševega nastajajočega medijskega imperija, lahko to pomeni tudi nekaj drugega. Preberimo znova in se pomudimo pri enostavnem premisleku:
Sine qua non
Kaj drugega pomeni ugotovitev, da lahko delaš politiko ali celo stranko s pomočjo medijev ali skozi medije, če ne pristanka na njihovo politizacijo kot normalno, “demokratično” dejanje? Po načelu: če hočeš stranko, poskrbi najprej za svoj medij, ustvari si ga po svoji meri. Novinarstvo postaja predpogoj političnega.
Medijski projekti kot odskočne deske za promocijo novih in starih partij so tragikomična percepcija njihove vloge pri nas. Mediji niso in ne smejo biti avtonomni in neodvisni. Njihova vrlina je po novem to, da so popolnoma instrumentalizirani. Kdo si jih na ta način predstavlja, zlorablja in celo kreira, ni niti malo več skrito.
Sivkast slovenski politični kravatar
Sicer pa je očitno, da se Hojs dejansko dela velikega playerja na desnici. Njegovo provociranje Rupla in Jambreka je dobro targetirano vsaj v tem smislu, da ga začasno/občasno postavlja v središče pozornosti, kjer sicer — sam od sebe — nikoli ne bi bil.
Hojs je tipično sivkast slovenski politični kravatar, za katerega ne bi nihče slišal, če ga ne bi kot nalašč zaneslo v politiko.
Janša go home (and stay there)
Kakorkoli že, s Hojsom ali brez: bolj ko se na desnici kregajo, bolj je jasno, da se stvari ne bodo premaknile, dokler bo big boss Janša. Celo na samem desnem polu bo kmalu več ljudi, ki jim bo šel na živce, kot pa na levem. Pogreznjenega v irelevantnost so ga levičarji skoraj že pozabili. Njihove tarče so zdaj razpršene. Najbrž zato, da bolj zadenejo.
Verjetno pa bo samo še huje. Tudi zaradi novih medijev, ki jih Janša ustanavlja.
Ti ne bodo nič prispevali k medijskemu pluralizmu, veliko pa k stopnji medijske konfliktnosti. Prepad med les uns et les autres bo samo še večji. Dobri in slabi fantje bodo v očeh enih in drugih samo še bolj dobri in bolj slabi fantje.
Ni problem samo — in sploh ne toliko — v teh novih medijih. Problem je predvsem v tej obsesiji, da je Janša večen in nepogrešljiv in da bi se brez njega na desnici vse sesulo.
Pa da ne bo kdo mislil, da bi po Janševem odhodu desnica vstala od mrtvih, vsa prerojena, kot Feniks iz pepela. Ne. Janša ni Feniks. Niti če ga kremirajo. Izmisliti si morajo totalno novo metodo reciklaže.
Opomba: V tekstu je uporabljena editirana verzija teksta Borisa Vezjaka, objavljena v petek, 9. oktobra na njegovem blogu In media res pod naslovom Medijski projekti kot platforma za novo stranko. Objavljeno v dogovoru z avtorjem. Avtor začetka in konca teksta je Marko Crnkovič.
