Kako je Piketty naredil revolucijo

Thomas Piketty je s svojim več kot desetletnim zbiranjem in analiziranjem podrobnih podatkov o dohodkih in premoženju v razvitih državah za zadnjih 200 let izjemno prispeval k razumevanju zgodovinskih trendov porazdelitve dohodkov in premoženja.

Toda še bolj kot to je Piketty s knjigo Kapital v 21. stoletju revolucioniral način ekonomske analize. Natančneje rečeno: ekonomsko analizo je popeljal dva koraka nazaj k temu, kar je nekoč že bila, in dva koraka naprej k temu, kar bi morala biti.

Piketty je pokazal, da je pri razumevanju ekonomskega dogajanja pomemben zgodovinski kontekst. Ekonomije ni mogoče razumeti s tehnično analizo sedanjosti, izolirane od konkretnih zgodovinskih trenutkov. Ekonomskih zakonitosti pa ni mogoče razumeti z abstraktnimi modeli brez vpogleda v zgodovinsko analizo trendov.

“Čista znanstvena metodologija”

Mark Thoma je odlično povzel Pikettyjev revolucionarni prispevek k bistvu ekonomske analize.

Doktorske študente po vsem (zahodnem) svetu učijo, da morajo pri svojem delu uporabljati “čisto znanstveno metodologijo“ — torej napisati formalen matematični model, iz njega izpeljati hipoteze, te pa nato testirati s podatki in sodobnimi ekonometričnimi metodami.

Problem tega pristopa je dvojen. Prvič, to predpostavlja, da je matematični model povsem neideološki in torej neodvisen od raziskovalčevega pogleda na svet. Kar pa nikoli ni.

Že način testiranja istega dogodka — kot je lepo dokazal ekonometrik Edward Leamer na primeru učinkovitosti smrtne kazni v ZDA — pokaže, kako lahko ideološke razlike med raziskovalci odločilno vplivajo na rezultate analize. Ideološke razlike lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus in obratno.

Oskubljeni pogled

In drugič, formalni matematični modeli nujno poenostavljajo stvari in abstrahirajo konkretne, dejanske razmere, ki “preveč zakomplicirajo” model oz. so preveč kompleksne, da bi jih lahko zapisali v matematične formule. In ta drastično oskubljeni “matematični pogled na svet” nato uporabljamo za analizo in za poskus razumevanja dejanskega sveta.

Še več! Politiki na podlagi “oskubljenega pogleda” uveljavljajo ukrepe ekonomske politike, ki pa so lahko povsem napačni in zgrešijo dejansko delovanje sveta. Zato je tem bolj pomembna ekonomska analiza, ki za razumevanje sveta uporablja narativno, zgodovinsko metodo.

Mark Thoma, The Fiscal Times:

“Piketty je v svoji knjigi oživil raziskave porazdelitve bogastva, ne da bi prekršil pozitivno in normativno distinkcijo, ki se je ekonomisti držijo. Vprašanja porazdelitve (in redistribucije) bogastva lahko prepustimo politikom. Toda kako naj politiki sprejmejo prave odločitve, če jim ekomonisti ne znajo razložiti zakonov gibanja, ki določajo evolucijo distribucije bogastva in dohodkov? Ali ima Piketty prav v zvezi s temeljnimi določili teh distribucij, bomo še videli. Ima pa vsekakor velike zasluge za oživitev teh vprašanj in njihovega pomena za ekonomske raziskave.”

“Druga Pikettyjeva zasluga pa je oživitev zgodovinske, narativne metodologije kot sredstva za evalvacijo teoretičnih modelov. Mene so še učili, da se morajo ekonomisti držati ‘znanstvene’ metodologije. Najprej napišeš matematični model in iz njega izpelješ hipoteze, vanje pa vneseš podatke in jih evaluiraš s formalnimi statističnimi testi.”

“Piketty nam je pokazal alternativo za to, kako z zgodovinsko naracijo in ne toliko s formalnimi statističnimi testi priti do pomembnih zaključkov o primernosti posameznih modelov za razlago sveta. Mnogi ekonomisti so izgubili občutek za zgodovinske metode in perspektivo. Poznavanje zgodovine bi nam zelo prav prišlo v času finančne krize. Piketty ima velike zasluge za oživljanje tega pomembnega načina razumevanja sveta.”

Prej produkcija, zdaj distribucija

Glede Pikettyjeve revolucije Thoma izpostavlja predvsem ta vidik, da je Piketty v središče ekonomske analize potegnil vprašanje razdelitve (distribucije), ki je bilo stoletje ali dve podrejeno vprašanju produkcije. Priporočam njegov kratki povzetek sicer dolge ekonomske debate o tem, kaj ustvarja vrednost — vložek dela ali mejna koristnost proizvoda (storitve) — in kaj določa “pravično plačilo” za ustvarjanje te vrednosti: “mejna produktivnost” ali družbene norme.

Očitno je “marginalistična teorija” zelo udarila mimo, kajti z njo je mogoče upravičiti prav vse, kar se v nekem zgodovinskem trenutku zdi tistim, ki imajo moč v svojih rokah, pravilno. Tako mizerne plače v Wal-Martu na eni strani kot stomilijonske nagrade menedžerjem na drugi.

Ni teorije

O “pravi meri distribucije” sem pisal poleti v članku Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?. Tam sem napisal, da o “pravi” porazdelitvi dohodkov ne smete spraševati nas ekonomistov. Gre za politično vprašanje oz. vprašanje družbenih razmerij v vsaki posamezni družbi. Ni teorije, ki bi vam znala povedati, kako se mora ustvarjeno na podlagi objektivnih dejstev “pravilno” porazdeliti med tiste, ki so ga ustvarili.

Ekonomisti lahko samo — kot zdaj Piketty — povemo, kaj se s to porazdelitvijo dogaja skozi čas in kakšne posledice ima to na dolgoročno gospodarsko in politično stabilnost. Piketty je pokazal, da lahko samo takšna dolgoročna, zgodovinska analiza da odgovor na to, kaj se v gospodarstvu in družbi dejansko dogaja. Politiki pa morajo dati odgovore, ali je to prav ter politično in družbeno vzdržno.

Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Mladinska knjiga založba 2015, ISBN 978-961-01-3831. 768 strani, 39,96€.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 19. novembra 2014, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Pikettyjeva revolucija v analizi ekonomije, in ob izidu slovenskega prevoda v sredo, 7. oktobra. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.