Pet lekcij DUTB
- Predpostavka, da so tuji menedžerji boljši, uspešnejši.
- Politično motivirane spremembe v ekonomiji.
- Postosocialistična diskontinuiteta: zelena luč za ropanje.
- Nativno razumevanje dobrega, pravilnega.
- Vlada mora vedeti, kaj govori.
Prva lekcija
Prva poučna stvar v primeru slabe banke je ta, da bo treba nehati kar na slepo predpostavljati, da so tuji menedžerji boljši, uspešnejši, bolj pošteni itd. od slovenskih.
Mansson in Nyberg sta v praksi dokazala, kar je bilo mogoče napovedati tudi brez empiričnih dokazov: da bosta namreč s svojim delom poskrbela predvsem za koristi tistih mednarodnih centrov kapitala, iz katerih izhajata in s katerimi sta povezana. In za katere tudi iz drugih primerov vemo, da so povezani s spreminjanjem držav v svetovno periferijo oz. v kolonije.
Razprodaja
Pri pretvorbi teh držav v kolonije je razprodaja njihovega državnega premoženja vedno igrala ključno vlogo. Mansson in Nyberg sta prevzela nase tovrstno slovensko razprodajo. Misliti, da delovanje DUTB vodi korist Slovenije, ne pa svetovnih kapitalskih centrov — torej kupcev našega premoženja —, je ne le naivno, temveč neutemeljeno. In bebavo.
Kot je nekoč zapisal že Mencinger, je predpostavka o zavezanosti tujih lastnikov in menedžerjev za dobrobit Slovenije napačna.
Dobrobit Slovenije
Dobrobiti Sloveniji so bili zavezani kvečjemu nekateri uspešni slovenski direktorji iz preteklosti. Ti so skrbeli, da so firme delale dobro ne samo za njih, temveč tudi za zaposlene in za okolje, v katerem so delale. Gorenje za Velenje. Mura za Prekmurje. IUV za Vrhniko. Itd.
Tuji lastniki in menedžerji tovrstne pripadnosti ne poznajo. Njih ne skrbi za dobrobit Slovenije. Ampak le njihova lastna. Navsezadnje vsak vikend iz Slovenije letijo domov. In si dajo za to izplačevati še mastne potne stroške.
Sklep: morda bi se morali končno vprašati, kateri interesi so za nas ključni? Slovenski ali interesi tujih kapitalskih centrov? In temu primerno nastavljati menedžerje, izvršne direktorje in podobne kalibre.
Druga lekcija: Politični projekt
Druga lekcija, ki bi se je morali naučiti iz primera slabe banke, je lekcija o tem, kam so nas pripeljale politično motivirane spremembe v ekonomiji.
Če se še spomnite, slaba banka je bila otrok Janeza Janše. S tem si je poskušal pridobiti kontrolo nad ekonomijo, ki so jo po njegovem mnenju še vedno obvladovali “rdeči”. Zato je jasno, da je bila njena ustanovitev — tako kot večina stvari v Sloveniji — predvsem politični projekt. Ki je bil namenjen obračunavanju s tistimi, ki jih J. J. vseskozi preganja. Namreč temne sile iz Murgel.
Z nekim nenačrtovanim učinkom, seveda: namreč to, da je J. J. zdrsnil z liste 20 najpopularnejših slovenskih politikov, medtem pa je slaba banka postala institucija, ki sámo sebe razume kot institucijo, ki je nad vsemi. Tudi nad državo. In zanimivo bo videti, kdo bo potegnil krajšo — slaba banka ali država.
Tretjič: Postsocialistična diskontinuiteta
Tako kot ukinitev Službe družbenega knjigovodstva tudi ustanovitev slabe banke dokazuje, da imajo antropologi postsocializma prav glede diskontinuitete v institucijah postsocialistične države. Ta namreč vodi v slabšanje položaja teh institucij, v propad ekonomije, v drsenje v vedno večjo odvisnost od svetovnih kapitalskih centrov, v položaj neoneokolonije itd.
Poznam veliko ljudi, ki so ukinitev SDK razumeli kot to, za kar se je izkazala kasneje: namreč kot zeleno luč za ropanje. In prav tako jih poznam veliko, ki so slabo banko že od začetka razumeli kot institucijo, ki bo omogočila tujo kontrolo nad slovensko ekonomijo in tuje izčrpavanje te ekonomije. Niti prvi niti drugi se niso motili.
Četrtič: Nativno razumevanje pravilnega
Četrta reč, ki bi se je morali iz primera slabe banke naučiti, je to, kam pripeljejo v vsaki družbi prakse, ki niso usklajene z nativnim razumevanjem dobrega, pravilnega.
V tej luči so zanimive predvsem novinarske razprave o tem, da z Manssonovimi visokimi izplačili ni nič narobe, ker naj bi bila ta izplačila urejena s pogodbami. Ob tem pa ignorirajo dejstvo, da pogodbe ne morejo imeti statusa legitimnih dokumentov, če so v nasprotju z nativnim razumevanjem pravilnega. V konkretnem primeru s slovenskim razumevanjem pravilnega. Kar za primer visokih izplačil v DUTB gotovo velja.
Slovenski egalitarizem
Pri Slovencih je nasploh tradicionalno na delu netolerantnost do velikih socialnih razlik. Plač pa še posebej. Gospodje v slabi banki so torej močno pretiravali. Če na stvar gledamo skozi oči tradicionalnega slovenskega egalitarizma. Ki ga, naj bo povedano jasno, ne bomo mogli kar odpraviti. Čez noč. Z dekretom. Ali z razpravljanjem, da na Zahodu ni tako. Ampak ga bomo morali vzeti na znanje. Ga upoštevati tudi v praksi.
Morali bomo nehati trditi, da podjetje ne more dobro poslovati, če ni ekstremno visokih plač vodilnih. Praktični slovenski primeri tega ne potrjujejo. Nedolgo tega je recimo Ivo Boscarol javno povedal, da je v njegovem podjetju razmerje med najnižjo in najvišjo plačo le 1:3,2. In ne moremo trditi, da Pipistrel ni uspešno podjetje. V svetovnem merilu.
In nenazadnje, petič…
Peta lekcija, ki bi se je morali naučiti iz primera slabe banke, pa je ta: vlada mora vedeti, kaj govori. Očitno ne more govoriti, da slaba banka posluje dobro. In da so problem le visoka izplačila. Saj so v resnici visoka izplačila še najmanjši problem, povezan s slabo banko. Če že državljani tega ne vedo, bi človek pričakoval, da to ve vsaj vlada.