Pop (in) politika: Fuk v 4/4 ritmu, 127 beatov na minuto

8.10.2015 / 06:06 Komentiraj
Edina prednost, ki jo politiki še imajo pred zvezdniki, je ta, da so gospodarji strahu. Vse druge bitke so že izgubili.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Idiokracija

V filmu Idiocracy po 500 letih iz globoke hibernacije odtajajo povprečnega Američana. Na lepem nadpovprečen se znajde na skrajnem desnem kraku zvonaste krivulje — v Ameriki subinteligentnih bebcev in totalnih idiotov, ki jo s kruhom in igrami dejansko obvladuje propagandni aparat, navidezno pa ji vlada demokratično izvoljeni temnopolti zvezdnik rokoborbe.

Komedija z imenitnim nastavkom, ki je z likom športnega retarda v ovalni pisarni sicer provocirala Busha, je bila vizionarska. Manj kot deset let po premieri filma gledamo vrhunsko komedijo z Donaldom Trumpom v glavni vlogi.

To je opogumilo marsikoga. Celo nastopaški polbebec Kanye West je napovedal kandidaturo na prihodnjih volitvah. Marskdo ni bil presenečen, le malokdo zaskrbljen.

Vse kaže, da bo Idiocracy prvi igrani film, ki bo postal ključni dokumentarec prihodnosti. Če se njegova prognoza uresniči, ga takrat nihče več ne bo sposoben posneti.

Mobilizacijski potencial pop kulture

Govorijo, da je popularna kultura z muziko na čelu izgubila svoj mobilizacijski potencial. S stališča upora proti konvencijam/oblastnikom lahko izjava sicer zdrži, lahko pa je tudi divje zmotna. Pop zvezdniki še nikoli niso imeli toliko mobilizacijskega potenciala, kot ga imajo danes. Oni so mobilizacija!

Ne bomo se čudili, če bo imela Miley Cyrus naslednje generacije v lica kirurško vdelani še dve dodatni vulvi. V popolnem svetu intenzivnih dražljajev je ena češplja premalo.

Geneza zvezdnika

Poglejmo genezo zvezdnika.

Investitorji zaupajo denar znalcem iz industrije, da poiščejo/ustvarijo najnižji skupni imenovalec čim širše množice. Ti potem lansirajo produkt, ki nadvse uspešno zadovoljuje potrebe te populacije. Poiščejo prazne volumne in vanje vlijejo tisto, kar zahteva drhal. Spermo in kri.

In bolj ko se potrebe reducirajo na golo fiziologijo pozabe, na dober fuk in poceni burger, bolj so zadovoljevalci teh potreb prazni drugih vsebin. Fuk v 4/4 ritmu, 127 udarcev na minuto.

Zato se ne bomo smeli čuditi, če bo imela Miley Cyrus naslednje generacije v lica kirurško vdelani še dve dodatni vulvi. V popolnem svetu intenzivnih dražljajev je ena češplja premalo.

Pop politika

Gremo nazaj v pop politiko.

Kdo si upa trditi, da možgani volilnega upravičenca v kabini vaškega gasilskega doma izbirajo svoje predstavnike drugače kot svoje pevce, serije, igralce, modo, hrano?

Popularna kultura nam obljublja idealno prihodnost. To je slika popolnih trebuhov v šestih tednih in popolnih orgazmov v šestih minutah. V oglasih ni nikdar dežja! Popoln svet. Zobje so beli, nosovi ravni, denarnice polne, profili polni všečkov. Vsi bi bili pop kultura. Narobe. Vsi smo pop kultura!

Rit in denar

Zato je klasična politika passé. Z arhetipskim politkom v sivi obleki, s sivimi argumenti vred. Ker nam ne obljublja več tega, kar si v resnici želimo. Ker še vedno laže samo napol.

Tranzicija, ki bo zmagovalca volitev zamenjala z zvezdnikom, se že dogaja. To ni več stvar fantastične prihodnosti. Kajti politika ima problem, ki ga je pop kultura že zdavnaj rešila: politika namreč računa na našo neumnost, ob tem pa še vedno hlini, da smo pametni, računa na naš razum, nam zavija svoje interese v celofan suhoparne retorike občega blagra. Pa ji nihče več ne verjame.

Pop je že zdavnaj izobčil obče dobro. Pop zvednik nam lahko mirno pokaže rit in pove, da je vse, kar si želi, da vanjo vtaknemo svoj denar. Pa ga bomo imeli samo še raje. Ali niso to mokre sanje vsakega sodobnega politika?

V oglasih ni nikdar dežja! Popoln svet. Zobje so beli, nosovi ravni, denarnice polne, profili polni všečkov. Vsi bi bili pop kultura. Narobe. Vsi smo pop kultura!​

Gospodarji strahu

Politika je torej tista, ki nima več mobilizacijskega potenciala, ne pop kultura. Edina mobilizacijska prednost, ki jo politiki še imajo pred zvezdniki, je ta, da so absolutni gospodarji strahu. Vse druge bitke so že izgubili.

Vem, da ni lepo, a komaj čakam, da nam politiko prihodnosti začnejo po naši podobi ustvarjati isti mojstri kot pop kulturo.

Si predstavljate politika, uglašenega na spletne komentarje, na popoln konsenz vedno večje in vedno bolj poniglave demokratične večine? Za slovenske potrebe torej nekoga, ki bi trdil, da je hkrati inkarnacija Tita in potomec Franceta Balantiča? Pa da ne bo več davkov, sociale pa toliko, da se delat itak ne bo splačalo.

Če bi bil to program Tine Maze, Raaya ali kakšne druge tarče pozitivnih čustev nacije, bi Janezi lahko že jutri za vedno obupali nad glasovi iz zadružnih in gasilskih domov.

Vprašanje časa ali še česa?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE