Odiseja v Vitanju: Ni problem vožnja po vesolju, temveč po Zemlji

Zgodba o Ksevtu (Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij) je zgodba o uspehu. Na tem mestu ne bom izpostavljala tistih pozitivnih učinkov, ki so Vitanje, rojstni kraj matere velikega človeka, Hermana Potočnika, Noordunga, izstrelili v svetovne medije, botrovali prestižnim arhitekturnim nagradam, premestili Vitanje na Beneški bienale in na vse kontinente sveta, še dodatno odpirali vrata v rusko Zvezdno mesto, mazilili nacionalno zavest in povzročali nadealistične trenutke, ko so se astronavti in znanstveniki, ki so tja prihajali, zaletavali v traktorje in cerkvice, v katerih objemu lebdi sodobna arhitektura.

Nihče, ki sem ga občasno tja peljala na izlet — ponavadi ob nedeljah, ko (zanimivo) vrata niso bila zaprta, ni ostal ravnodušen.

Brez strahu pred buldožerji

Rada bi poudarila še drug vidik uspeha, ki ga v našem prostoru ne doživimo prav pogosto. Dotika se manj običajnih zadev: sodelovanja, vizije, volje, zamaha, individualne predanosti, dodane vrednosti in sinergije.

Ko sem bila prvič tam, je v dolini, kjer je zdaj nova zgradba, nesrečno čepela hiška skromnega in šepavega kulturnega doma. Takratni župan Slavko Vetrih in ključni skrbnik kasnejše novogradnje Srečko Fijavž se nista ustrašila buldožerjev, ki so jo porušili. V lokalni skupnosti sta imela zeleno luč za novo kulturno središče, ki so ga številne rigorozne komisije za odobritev evropskega denarja ocenile zelo dobro.

Dodana vrednost vzajemnosti

Še preden so stroji zabrneli, je bil dogovor o sodelovanju, souporabi in povezovanju lokalne skupnosti in ljudi, ki so tam že prej inicirali Noordungov center, povsem jasen. To bo dom za vse: lokalno skupnost, umetnike iz Ljubljane in od drugod, za KSEVT in za občinstvo. Nihče ni nikogar izključeval. Dodana vrednost, ki so jo nudili eden drugemu, je izhajala iz vzajemnosti. Podpore v težkih trenutkih gradnje in podpore v lepih trenutkih slavja. Domačinke so pekle pecivo, fantje so prepevali, da je rezalo v srce, stolov v dvorani je bilo nemalokrat za vse premalo. Poševna streha je odpirala pogled na zvezde vsem enako.

Sodelovanje arhitektov

Druga vzajemnost, ki je v naših krajih tudi zelo redka, je sodelovanje arhitektov. Malo ali skoraj nič domačih primerov ne poznam, ko bi na nekonflikten način več avtorjev snovalo isto stavbo. V tem primeru so se združili kar štirje sveži arhitekturni biroji (Sadar+Vuga, Dekleva Gregorič arhitekti, Ofis arhitekti, Bevk Perović arhitekti).

Že sama stavba, nekakšna replika bivalnega vesoljskega kolesa Hermana Potočnika, kaže na plemenit spoj kulture in nature. Kot bi v tej prelepi zeleni dolini, ki jo varujejo številni cerkveni zvoniki, pristalo vesoljno plovilo in s sodobnim jezikom odprlo vrata vsem — raziskovalcem in domačinom, umetnikom in znanstvenikom, pa tudi lokalnim društvom. Tako plesu kot glasu. Tako besedi kot sliki. Tako visoki tehnologiji kot domači obrti. To spajanje je še tem bolj pomembno tudi zato, ker se je zgodilo izven urbanega središča.

Gradbinci

Tretja solidarnostna vztrajnost se je pokazala med samo gradnjo.

To je bil čas, ko je bilo treba Hildi Tovšak zvijati roke, da je sploh dokončala pogodbena dela pri obnovi Moderne galerije, in ko je Ivan Zidar trmaril, da luknja v Operi ni njegov problem. Gradbinci — od Metelkove v Ljubljani do obnov v Celju, Mariboru, na Primorskem in drugje — so odpadali, podizvajalci so trpeli. Gradnje so bile večinoma zaustavljene ali pod revizijami.

Tudi v Vitanju je prišlo do zloma. Toda v lokalni skupnosti so probleme obvladali in zamenjali izvajalce brez tožb in časovnih zamikov. Pa sploh ni šlo za enostavno gradnjo — ne tehnološko ne produkcijsko. Evropska sredstva so kapljala po obračunih, kar za majhno občino ni bilo niti malo lahko. Projekt je stal skoraj tri milijone, 85% je bilo iz sredstev EU, država je zagotovila 300.000€, občina pa 800.000. Primerjalno gledano je ljubljanska Opera stala 15 Ksevtov.

Zgodba

In naprej: KSEVT, ki združuje znanost in umetnost, vizijo in realnost, sanje in resničnost, ima to, kar boste kot mantro danes slišali za vsakim vogalom: zgodbo.

Vitanjska Odiseja v vesolju temelji na vizijah. Svetovni pionir vesoljskih tehnologij Herman Potočnik je bil briljanten inženirski um. A brez vizij in drznega, odprtega in etičnega razmišljanja ne bi zmogel odgovorov, ki jih je zapustil človeštvu: o vožnji po vesolju, o bivanju v breztežnosti, o naselitvi človeka izven zemeljskega prostora, o vrnitvi na Zemljo in o konstrukcijah, ki vse to omogočajo.

Noordung skratka ni bil zgolj vrhunski inženir jeklenih zvezdnih plovil, temveč prerok, ki so mu — četudi je živel le 37 let – pozneje sledili ameriški, ruski in evropski raziskovalci. V 20. letih prejšnjega stoletja je zasnoval prvo arhitekturo v vesolju. Tam ni reda, kakršnega poznamo na Zemlji. V breztežnostnih pogojih — vsaj tako pravi v knjigi Problem vožnje po vesolju — so vse smeri enakopravne.

Enakopravne smeri so porušene

Enakopravne smeri — še tem bolj v pogojih težnosti, ne le breztežnosti — so zdaj porušene.

Na problem vožnje po zemlji nas s svojo ekstremno odločitvijo za gladovno stavko te dni opozarja Miha Turšič, poleg Dragana Živadinova in Dunje Zupančič eden glavnih voznikov po robovih tega vsak dan bolj norega in zbirokratiziranega sveta.

Upam in si želim, da bodo problemi, ki jih upravičeno, smelo in obupano izpostavlja Miha, čimprej rešeni. Ne gre le zanj in za Vitanje. Gre za kulturo nasploh.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 4. oktobra, na avtoričinem blogu pod naslovom Vitanje. Problem vožnje po zemlji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

Disclaimer: Avtorica je bila od 2008 do 2011 — v času gradnje Ksevta — ministrica za kulturo.