Resetiranje ni dovolj. Slovenijo je treba reciklirati.

6.10.2015 / 06:10 Komentiraj
V našem sistemu je zaposlitev generator neenakosti. Socialna država je redistributor mojega zaslužka na odtujen način.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tokrat sem bil precej razpet med različnimi temami. Razmišljal sem, da bi pisal o Kompleksu Ristić, ker cenim munchovsko glasnost in molk Oliverja Frljića in sem si ogledal tudi njegove hrvaške prestave; o bolnišnici v Kunduzu, napadeni v nasprotju s temelji mednarodnega humanitarnega prava (kdorkoli že je to storil); in o socialnih podjetjih in mikrokreditih, kjer me je izzval Goran Vojković v hrvaškem Indexu s kolumno o političnih hrvaških učiteljskih štrajkih.

Kaj pričakujete od sindikata

Ste se včlanili v katerega od reprezentativnih sindikatov? Vam je bilo povsem jasno, zakaj ste postali član? Vam je kristalno jasno, kaj od sindikata pričakujete? Se zavedate, kaj dobite?

V humanitarni organizaciji, ki je bila brez denarja in pametnih načrtov in je bilo treba stiskati na vse strani, so v revolucionarni obrambi pred generalnim sekretarjem, ki je hotel delo preusmeriti na perspektiven tir, nekoč ustanovili sindikat. Lepega dne je bila — pok! — na mizi ustanovitev. Ne enega sindikata, ampak kar dveh. Na dveh lokacijah. Mentorji enega in drugega so generalnemu sekretarju dvakrat odpredavali isto lekcijo, s kakšno rokavico sme prijeti sindikat za rokce in česa vsega ne sme, pa če bil sam angleški kralj.

Zakonodajni neprebojni jopič

Vse, kar je hotel sekretar — no, kar sem jaz hotel —, je bilo to, da se poslovanje vzame resno kot vsako drugo. Kar pomeni, da mlina ne more zapustiti več vode, kot jo vanj priteče. Ekonomija “bo že kako” me ni zanimala.

Zdelo se mi je smešno, kako so se ljudje zatekli k sindikatom, čeprav jim je “grozila” samo normalizacija poslovanja — hkrati pa so bili pripravljeni nekomu plačevati delež od svoje bruto plače samo zato, da jih bo varoval v primeru, če bi se generalnemu sekretarju čisto utrgalo.

Oba poverjenika, zastopnika ali karkoli že sta bila, sta imela velika pooblastila. Nedotakljivost sta nosila na prsih, tako rekoč zakonodajni neprebojni jopič. Zanimivo pa je bilo, da sta bila oba hitra z jezikom in bolj počasna pri delu.

Pragmatično

Sam pri sebi sem premišljeval, zakaj nekomu od svojega zaslužka prispevati za plačo? Vsakič, ko gre firma v stečaj, sindikalisti dobijo televizijsko sekundo, da rečejo svoj obvezni oh-in-sploh, ljudje pa gredo na borzo. Dobri so le še za podaljševanje vrst pred okenci uradov za zaposlovanje.

Sindikalist pa poišče nove člane, ki jih bo reprezentiral. Pragmatično: če imam dobro pogodbo, me bo branil najboljši odvetnik za delovna razmerja, saj bova vedela, da bova na koncu zmagala — meni služba, njemu plačilo.

Če pa moja pogodba ni vredna piškavega oreha, potem mi niti najboljši odvetnik ne bo mogel pomagati. Še tem manj pa sindikat.

Sindikalizem za osebno rabo

Tako sem si s sindikalizmom za svojo osebno rabo prišel na čisto. Vendar priznam, da mi je postalo jasno, ko sem pogledal v stekleno kroglo zgodovine, da so sindikati opravili pomembno delo v razvoju delavskih pravic na poti v industrializacijo.

Toda v današnjem svetu ploske ekonomije in projektnih skupin, v katerih naj bi se vodje menjavali glede na naravo projekta, se je vse to razblinilo. Ob Thomasu Friedmanu sem pomislil, da je razvoj šel bodisi prehitro ali pa so sindikati obtičali v mirujočem času.

Razlogi za to so seveda različni, pri nas pa so vzidani v sistemske rešitve. Če govorim v prispodobah, se mi slovenska družba zdi kot slika Usaina Bolta, ki je zmrznil deset metrov po štartu in obstal v večnosti. Si lahko predstavljate?

Kapitalizem brez kapitalizma

Štartali smo v kapitalizem brez kapitalizma. Ni konkurence, ni izbire — predvsem ne na podlagi strokovnih referenc —, imamo 75% preveč zakonov za oviranje osebne iniciative in podjetnosti. To služi samo množici državnih in paradržavnih institucij od inšpektorjev naprej in nazaj, ki jim je to raison d’être. Država pobira davke in dajatve, da jih distribuira v našem imenu, vendar tako, kot se zdi uradnikom najbolje.

V večini primerov slabše ne gre.

Živimo skratka v državi, kjer cilj ni posameznikov napredek glede na njegovo voljo, znanje in sposobnosti, temveč je pri delitvi vsega pomemben samo človekov položaj v omrežju.

Dobro: od sindikalistov bi pričakoval, da bodo od države, uradnikov, sistema zahtevali, da omogočijo ljudem pošteno zaslužiti z lastnim delom, pa naj bo to prodaja kranjskih klobas na ulici ali projektiranje plovila za pot na Mars.

Prerekanje okoli minimalne plače je nesmisel

Za začetek predlagam voditeljem reprezentativnih sindikatov, da se lotijo nove zakonodaje, ki bo omogočila ustanavljanje zadrug. Z njimi bi ljudje med seboj menjavali dobrine, usluge in pomoč. Brez tistih nemogočih ovir, ki nikogar ne varujejo, ampak nekomu dajejo samo pooblastila, da zagreni življenje drugemu.

Značilnost slovenskega razumevanja podjetništva je, da je treba na samem začetku pred zakonom delovati kot velika firma in da mora clio prispevati toliko in na tak način kot mercedes model S. Dajte no, naj se najprej razvija, raste — šele potem bo prispevek novih podjetnikov znaten in pričakovan.

Nisem opazil, da bi sindikati hudo pritiskali na vlado, pardon, vlade, da spremenijo zakonodajo. Prerekanje o minimalni plači je nesmisel. Prerekati se je treba za osvobojeno podjetnost tako pri posameznikih kot pri družbenih skupinah. Delo ves čas leži okoli nas. Pridobitno in socialno.

Pomembno je delo, ne zaposlitev

Tudi nisem slišal sindikatov, ki bi rekli, da živimo v civilizaciji, kjer ni pomembna zaposlitev, ampak delo. Z delom si lahko zaslužimo za vsak dan in za prihodnost — seveda z nekaj sreče in če dajemo dovolj dolgo na stran.

Jaz bi imel célo svojo bruto plačo za to, da bi si na trgu plačeval usluge učiteljev, zdravnikov in drugih. Če bi si jih lahko sami izbirali, bi se bolj potrudili. Namesto šolam in vrtcem dajte denar staršem, pa naj plačajo vrtec in šolo po lastni izbiri. Hitro bi nastala tekma, sledil bi dvig kvalitete.

Napisal sem že, da v sodobnem svetu delo išče delavce in ne več obratno. (Še enkrat hvala, Thomas Friedman.) In če bi bil na Bližnjem Vzhodu mir, potem bi delo “potovalo” tja, ne pa da ljudje na tak nečloveški način od tam potujejo proti Evropi, ki se jih otepa.

Redistributor zaslužka

Čeprav so prekerci v sedanjem sistemu anomalija, so morda napoved prihodnosti, ko bo pomembno delo in ne zaposlitev. V sistemu, kakršen je naš, je to generator neenakosti, torej kršitev osnovne človekove pravice. Socialna država je redistributor mojega zaslužka na meni odtujen način. Celo v socializmu je bilo napisano Delu čast in oblast in ne Zaposlitvi čast in oblast.

Za kaj več bo potrebno tole državo Slovenijo reciklirati. Tudi sindikate, te podružnice strank. Resetiranje ne deluje. Vsi programi ostanejo z vsakimi volitvami enaki.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE