Fucking standup enga munjenca z ranami in jebami

Jaz mojim ta starim nikol nisem kej preveč povedala. Tako sranje, k sem ga živela ali še živim, itak skrivaš pred njimi. Pa čeprov te vidijo, da si cel v pizdi, ti še vedno: “Jaz pa že ne.”

Hopla-konopla

In pol en dan, hopla-konopla, pride knjiga, dejmo si nalit čistega vina. To je to, to sem jaz. Kaj si bojo mislili drugi, mi je dol viselo. Kaj pa ta stara dva, pa ne glih tok.

Dokler sem mela sam blog, je pogovor med mano in majko potekal takole: “In kaj delaš ti cele dneve?” — “Pišem blog.” — “Kaj blog. Kdaj misliš kej iz sebe narest v tem življenju?”

Hja. Danes pa pogovor poteka tako: “Kaj delaš?” — “Pišem.” — “A, uredu, uredu. Pokličem kasnej. Ti sam piš.”

Total zjebana jaz

Seveda ni lahka vedet, da bojo tvoji starši prebral uno total zjebano mene. Z vsemi ranami in jebami na kupu. Ampak sta prenesla. Mogoče me danes celo malenkost bolj razumeta.

Sej, kaj pa naj. Mela sem dve opcije še v lajfu, sam še dva kvizkota: al ostanem in obstanem tam, kjer sem, luzer navaden — čeprov se nikol nisem vidla kot luzerja —, al pa objavim ves ta gnev in jezo, povem celmu svetu, da sem navaden jebiveter, k se ne najde, in mogoče postanem ne več tak luzer.

Ampak ta ne več tak luzer ni pričakoval, da se bo en dan treba začet ukvarjat z mediji.

Konc veselice

Dokler so bile sam recenzije po časopisih, je blo vse woohoo. Ko so se začeli intervjuji, pa se je veselica hitr končala.

Ker jaz prov ne znam bit druzga k jaz. Ne gre. Trpim, če sem jaz, in še bolj trpim, če nism.

Ta prvi intervju na radiu je bil na RŠ in sva jaz pa špiker Botz uletela taka, kokr da bi ga dva dni v Trenutku na Trubarjevi pila. Nažgana ko točka, uspel mi je pa v živo čist vse izrečt: “Zakaj se pa kle ne sme kadit jointov, tam smo pa lahk? Pa kaj un tok grdo gleda čez šipo, a mate to neprebojno?” Kaj se pa oddaja imenuje Kafanska debata, smo pač dobesedno vzeli.

K zvezda. No, perla.

Obnašam se pa že od začetka, kokr da bi bla ne vem kakšna zvezda: “Nč fotkat, pa pivo nej me čaka. Če je še joint, še tok boljš.”

Pa ni point, da bi se res mel za zvezdo, no, za perlo že mogoče, ampak tak pač si. Trenutno ne pustiš fotkanja nobenmu, brez piva je pa tuga.

Ko sem uletela do Šaleharja v oddajo Spetek, je bla ista procedura. No pictures please, hvala za pivo, pa spet same cvetke prijavljat: “Skratka, Tereza, tvoj tip odvisnosti…” — “Keri bivši? Nimam tipa.”

Pol mi je uspela pa še ena jako modra, k je prov razveselila Slovenčke: “Otroke zna delat vsak. Eni pa smo narejeni za neki več.”

In kr tko po spisku dalje, kot da se sam midva slišiva. Sej mi je blo kmal pol jasno, da je to mal več ljudi slišalo, ko so mi vsi kamionarji sporočila pa maile pošiljali.

Ko jebe vse

Ker dejansko se jaz na intervjujih in pogovornih večerih počutim, kokr da sem v svoji dnevni sobi. Dejmo kr vse iskreno povedat, pa ko jebe vse. Pač, debata, pa mejmo se fajn. Na podcastu pri Teji Kralj sva še helij vlekle in se smejale tja v mikrofone k dve zmešane kokoši.

Sam kurc, k se pol drug dan za glavo držiš pa se morš folku skor opravičevat: “Pa sej nisem mislila glih tko, no.”

Fuck, folk je čist občutljiv na vsako neumnost, k jo izrečeš. Ko je bil novinar Stopa pri men, sva se do polnoči smejala in pričala gluposti, sam ti čist pozabiš, da so vse te gluposti na diktafonu posnete. In ga kličeš čist živčen drug dan: “Ej, kakšne neumnosti sem govorila? Aja, če že mora bit fotka, dam eno svojo, pa še kontreten fotošop hočem čez. Dejte rajš kr dva, za svaki slučaj.”

In da se nisem dost spomnila, je blo jasno že po odgovoru novinarja: “Ej,knjigo za Kreslina sva pozabla.” — “Kakšno knjigo za Kreslina?” Tist, k ti kr naenkrat zapušeni prihajajo fleši od včer, kaj vse si blebetal, novinar pa sam: “Na, sej ti ga dam na telefon, je glih kle z mano.”

In kr naenkrat zaslišiš Kreslina na drugi strani, jaz pa začnem kr naenkrat zmedeno jecljat: “Martin Krpan… top… legenda… 29. novembra mam tud jaz rojstni dan… knjiga… Martin Krpan…” Me je čist zmedlo doma ob compu.

Kdo pa ste sploh vi?

Vsi pa so prijazni in sodelujejo. Nekak jim je jasen, kak tip človeka sem, sej so vsi knjigo prebrali.

V sredo sem mela pogovorni večer v Trubarjevi hiši literature. Mislim, to so tud komedije. Že tko ti je total neugodno, ko vsi na stolih v tišini sedijo pred tabo pa sam čakajo, kero pametnarijo boš povedal.

Sam ne morš iz svoje kože in najprej lepo: “Prosim, če se mene ne slika, niti nč.” Pol začneš nabijat o svojem slabem psihofizičnem stanju in se počutiš kot največji cepec tam z vrečko pirov (častila Trubarjeva), ampak spet te vsi ubogajo. In se sprostiš in ti v eni uri uspe vse. Dajat kao nasvete študentom primerjalne književnosti, vmes kr prekinit moderatorja, pa začet spraševat folk: “Kdo ste sploh vi, kdo ste sploh vi vsi?” Slovenčki gor, Slovenčki dol, razlagat vso svojo pot, skurcat vse in ne vem kaj še.

Folk se je eno uro sam smejal. Fucking standup enga munjenca, ne pa literarni večer.

Gandža za motivacijo in jasnovidnost

Res, jaz bi mogla prov za šuške to delat. Nardim eno predavanje med “kako ne se drogirati” in “kako izdati knjigo”, zraven pa še komični vložki. Če folk plačuje za poslušat neke motivacijske guruje pa tete z žavbami za ksiht pa jasnovidne vedeževalke, kaj ne bi mene.

Pa še dve vrsti gandže bi prinesla. Z eno nej si nardijo žavbo za ksiht, drugo nej pa skadijo za motivacijo. Pa še prihodnost bojo sami vidli.

Zakaj morm bit jaz skoz tok jaz?

In pol sem zagledala kr naenkrat enga fotografa tam, k se je dajal v en sumljiv položaj za fotkat in sem takoj prekinila: “Ne, ne. Sem rekla na začetku, da ne.“ Sam sem tko mal bolj oštro rekla, da je revež pobegnu pred vsemi ven.

Ampak ker sem srčen človek, se mi je takoj zasmilil in sem se drla za njim: “Ne, ne, sej kle si lahk!” In mi reče nekdo iz publike: “Oni so z Dela.” Hja, lej, jaz sem pa brez dela. Fotkanja pač ne bo.

In vidiš na levi eno deklino, k se ti sam nasmehne. Pa iz kje se zdej ti časopisi šunjajo po pogovornih večerih? Zakaj ne znate tega prej povedat? In zakaj morm bit skoz tok jaz?

Rehab

Na konc zaključiš večer s povabilom poslušalcem: “Pejmo mi vsi zdej mal dol na en joint.", k da maš cel ruzak vutre s sabo. Ali kot je rekel moderator Igor Brlek: “Pejmo na neformalni del večera.”

In sem si rekla, da se res ne grem več. Nobenih bralnih, pogovornih večerov, intervjujev, ništa. Pisarija bi mogla bit moje veselje, ne pa da vsakič skor čir na želodcu dobim. Pa fotke gor, pa fotke dol, pa kdo se sploh spomni drug dan, kaj je blo, kamoli kaj je pisalo.

Jaz hočem mir. V bistvu vse tist, kar je knjiga potegnila zraven, ni zame. In pol mi morjo vsi vse dogodke ali karkoli dva meseca prej napovedat, ker jaz sem itak skoz v depri in bom vsakmu rekla: “Najprej rabim rehab.”

Sam kakšna naivna budala morš bit, da samemu seb verjameš, da se boš šel pa zdej zarad nekega intervjuja al pa bralnega večera po vseh teh letih kr kulirat.

Plan: zdej pa res

In pol nardim vedno plan, zdej pa res, ampak pol vse zajebem in morm prestavljat dogodke in vse.

Na Nedelu sem nardila tako štalo, da mi je rekel novinar, da je tam 30 let, pa da malkrat vid kej tazga. Intervju je bil že zdavnaj narjen, sam mene z rehabom je blo treba čakat, ker pri njih pa ni šlo čez brez fotkanja. In sem prestavila ene dvakrat, pol sem pa že vidla, da me bojo počas poslali v kurac s tem mojim zmišljevanjem. Čeprov sem na koncu zakomplicirala do te mere, da sem mela dvakrat fotkanje z dvema različnima fotografoma.

In pol vedno zafukam

Ker kakšen rehab. Vedno rečem: “Zdej bo pa tak rehab padu, k bi se ga še Chuck Norris ustrašu!” — ampak pol vedno zafukam še stokrat bolj. Ista fora k s hujšanjem. Tist moment, ko možgani dojamejo, da si se odločil sam za hrano za zajce, boš takoj vidu pred očmi big maca, pa še munchmallow zraven, pa tud če tega nikol ne ješ.

In sem hotla na vsak način tisto fotkanje za Nedelo spet prestavit, ampak se niso dal, da zdej pa res, intervju čaka. In ker se ne vdam do konca, sem v nedeljo zvečer cela zblojena razmišljala, kako si lahk spet rit rešim za en teden.

In se spomnim, da je moj frend od urednice mož. In jaz lepo nebodigalena v nedeljo zvečer zamorim po telefonu družinski lajf: “Dober večer. Kok te ma žena kej rada?”