Redar je v Sloveniji postala skoraj psovka. Ne brez razloga.

Na poti v Creux du Van, 22. septembra 2015.

Paradržava

Mestni redarji po vseh slovenskih mestih nadlegujejo ljudi, pišejo kazni, legitimirajo. Obnašajo se, kot da so policija. Pa niso. Lokalne mestne oblasti so jim samo dale pooblastila, da počnejo to, česar v urejeni in pravni državi ne bi smeli početi. 

Za posege v človekovo osebnost in zasebnost je tu policija. Vse druge, ki so kaj takega počeli, smo nekoč imenovali paradržava. Podzemlje. Mafija. In ti redarji, ki so se razpasli po Sloveniji niso nič drugega kot paradržava.

Bo prava država — torej vlada in poslanci — poskrbela za to, da Slovenija postane tudi na tem področju urejena in pravna država?Kot recimo Švica, ker boste naleteli samo na policiste? In ne takšna kot Italija, kjer je policij že toliko, da jih ne znate našteti — pa jim pri zagotavljanju reda in pravne države to ne pomaga prav veliko.

Politiki naj končno postanejo vzor vsem ljudem tudi z lastnim vedenjem. Parkirane limuzine pred parlamentom in okrog njega, iskanje izjem in dovoljenj za parkiranje in mali privilegiji, ki za druge ne veljajo, vse to kaže na nizko kulturo slovenskih politikov, ki se jim še sanja ne, kaj pomeni biti v družbi vzor.

Razgradnja normalne države

Že kakšno desetletje, morda tudi več opazujem, kako se razgrajuje slovenska država. Vsi vemo, da vsaka skupnost potrebuje svoj represivni aparat. Za mirne čase je to policija, za nemirne pa vojska. Policija se ukvarja z nami, civilnim prebivalstvom, vojaška policija pa z vojaki. Tako je v večini držav. Tako je bilo načeloma tudi v Jugoslaviji, ki za mnoge, — vem, vem — ni bila normalna država.

No, ko pogledam danes okrog sebe, ko sem v Sloveniji, se mi zdi, da je bila nadvse normalna. Morda so človeka v Jugoslaviji res zaprli v vojašnico in mu sodili na vojaškem sodišču, če je izdajal vojaške skrivnosti, v vseh drugih primerih pa smo imeli opraviti samo s policijo. Tajna policija je bila spet nekaj drugega. Ta se ni ukvarjala s tem, o čemer pišem.

Patrulje

In kako je danes v Ljubljani, Mariboru, Piranu, v skoraj vseh slovenskih mestih? Po mestu patruljirajo redarji. Hodijo peš, vozijo se s kolesi, skuterji, tudi z avtomobili… Oblečeni so v uniforme, na avtomobilih imajo oranžne opozorilne luči, obnašajo pa se tako, kot bi bili policisti. Postali so pravi mali šerifi.

Toda Slovenija ni in si niti ne želi — vsaj upam si trditi — postati Amerika. To so pač mestni uslužbenci, ki so verjetno opravili kratek tečaj, morda pa niti tega ne, zdaj pa poosebljajo mestno oblast. Nadlegujejo kar vse ljudi po vrsti. Večino časa izstavljajo parkirne kazni. Hodijo ob belo, modro in rumeno označenih parkiriščih in zatikajo plačilne listke v plastičnih ovojnicah za brisalce avtomobilov. Stojijo na vogalih in ustavljajo pešce, jih legitimirajo, kaznujejo za napačno prečkanje ceste, sem ter tja ustavijo tudi kakšnega kolesarja. Ukvarjajo se z avtobusnimi šoferji, ki prevažajo japonske goste do Hotela Slon, kamor po novi Slovenski cesti ne bi več smeli. Ustavljajo tudi avtomobiliste in jih kaznujejo.

Legalni mafijski fond

Pravzaprav je to, da lahko mestni uslužbenci ustavljajo in nadlegujejo ljudi z legitimiranjem in kaznovanjem in da se obnašajo kot represivni organ, nezaslišan škandal.

Očitno pa to nikogar ne moti. Občine, mesta, krajevne skupnosti… — vsi so si ustvarili svojo malo paradržavo. Svoj legalni mafijski fond za polnjenje proračuna.

Kaj se je v tem primeru zgodilo s slovensko državo? Kje so varuhi človekovih pravic, človekove svobode? Kje je Ustavno sodišče? V srednji šoli so nas učili, da v državi za red skrbi policija, z njeno pomočjo pa pravosodje. So postali redarji del pravosodja? Policija vsekakor ne morejo biti. Kje so poslanci v slovenskem parlamentu, da z zakonom enkrat za vselej razmejijo pristojnosti, kdo in kaj je v represivni verigi policija in kdo smo vsi ostali. Civilne osebe lahko v urejeni pravni državi nadleguje, legitimira in kaznuje samo policija in v nadaljevanju pravosodje.

Nakar še DARS, Carina, FURS…

Kako lahko uslužbenci DARS-a, ki so bili nekoč verjetno pobiralci cestnine v zdaj opuščenih uticah na avtocesti, kaznujejo ljudi? S kakšnimi pooblastili? Pojdimo naprej. Potem je tu še Carina. Tudi ta ima mobilne enote. Tudi cariniki krožijo po državi in ustavljajo ljudi.

Pa ni še konec. Tu je tudi FURS. Opazil sem, da so tudi tam dobili nova vozila. Spet za nadlegovanje ljudi, bi rekel. Celo modre luči imajo na strehah svojih novih kombijev. Da čim prej ulovijo prestopnike. Morda sem koga z uniformo in na streho avta nameščenimi modrimi ali oranžnimi lučmi pozabil. Slovenija je polna uniformiranih šerifov.

Policija je ena sama, mama

Vedno se mi je zdelo smešno in ironično, ko sem opazoval različne oblike represivnih uradnikov v Italiji: “Polizia” so običajni policisti, razdeljeni na “polizio locale”, “municipale” in “stradale”. Potem so tu “Carabinieri”, že bolj resni policisti (žandarji). Spet drugačne barve je pri sosedih “Guardia di finanza”, finančna policija.

V resnici pa je Italija država z veliko korupcije, goljufanja in izmikanja zakonom… Več različnih organov, ki skrbi za red v državi, očitno ni jamstvo zanj.

V Švici, na drugi strani, ne boste našli različnih pooblaščenih oseb. Za red v prometu — policija. Za parkirne prekrške — policija. Za varnost domov — policija. Za nadzor vinjet — policija. Za legitimiranje civilnih oseb — policija. Za kriminal — policija. Za varnostni pregled na letališčih — policija.

Skratka, v eni najbolj urejenih držav na svetu, kjer redki kršijo pravila, imajo samo eno, enotno policijo.

Skrajni čas bi bil, da tudi Slovenija spet postane država, kjer se bo z nami ukvarjala — če smo krivi ali ne — izključno policija.

Čému služijo redarji?

Ja, tudi v Švici imajo mestne redarje in varnostne službe. Otrokom pomagajo pri prečkanju ceste, urejajo izmenični promet ob gradbiščih, skrbijo za pretočnost prometa v zastojih zaradi pokvarjenih semaforjev, izpadov električnega toka v križiščih, pomagajo starejšim pri vstopanju in izstopanju s tramvajev, skrbijo za čim boljši pretok pešcev in avtomobilistov ob velikih prireditvah, športnih tekmah in podobnem…

Za te stvari bi lahko vse te redarje in samooklicane šerife koristno uporabili tudi v Sloveniji. Vsak poseg v človekovo osebnost in zasebnost pa bi prepustili — kot se v urejeni državi spodobi — izključno policiji. Ki mora svoje pripadnike tudi ves čas primerno izobraževati in izgrajevati njihovo osebnost za posebno težke naloge v družbi.

Kdo in kje so naši vzorniki?

Še nekaj me zelo moti. Politiki, člani vlade, ministri, uslužbenci v javnih in državnih ustanovah morajo biti vzor vsem državljanom. Kljub temu pa prevečkrat vidim parkirane limuzine na pločniku pred parlamentom, pa na pločnikih okrog parlamenta, tudi kak avto varnostnih služb sem ter tja stoji tam, pa policijski avtomobili, avtomobili z diplomatskimi registrskimi tablicami itd.

Kaj sploh pričakujejo od vseh drugih, če sami natančno vedo, da takšno ravnanje ni primerno in dostojno, pa vseeno izkoriščajo svoj položaj v družbi za takšno obnašanje? Verjetno jim ni mar.

Politiki, ministri, premier, predsednik države, vsi njihovi sodelavci bi morali najbolje vedeti, da morajo v svoje službe prihajati na enak način kot vsi drugi. Različne možnosti imajo: lahko se pripeljejo z mestnim prevozom, lahko pridejo peš ali s kolesom, morda tudi z vespo. Ne bodo imeli težav pri parkiranju. To je hiter in udoben prevoz, lahko jim ga samo priporočam. Pa še dobro bodo izgledali. Kot Audrey Hepburn in Gregory Peck v Rimskih počitnicah, recimo…

Lahko se pripeljejo tudi z avtomobili, v bližini njihovih služb je dovolj garažnih hiš in javnih parkirišč. Z omejenim časom parkiranja. V garažnih hišah si lahko kupijo mesečno najemnino, za službena vozila naj jih kupijo njihovi delodajalci, parlament, vlada, kdorkoli.

Tudi gostje naj tako ravnajo. Če lahko predsednik države ali vlade parkirata v garažni hiši, tako kot vsi drugi, in gresta peš do službe, naj tako delajo tudi vsi, ki prihajajo k njima na obisk: diplomati, tuji politiki itd.

Vzor je najbolj pomemben, dragi moji politiki? V Bernu večina ministrov prihaja v službo s kolesom, z vlakom ali peš. S tem so vzor vsem državljanom.

Pa še nekaj

Ko bi vsi ti izbranci ljudstva vsak dan iskali parkirišča okrog parlamenta in se jezili nad nadlegovanjem mestnih redarjev, bi takoj uredili vsaj dve stvari. Našli bi si primerno parkirno rešitev, pa tudi represijo bi hitro spet zaupali le policiji.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 22. septembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Red naj dela samo policija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.