Hvaliti bedake v slabi banki je preprosto in zastonj

Seveda Slovenčki niso samo PPP — torej presrečni politični podizvajalci —, ampak tudi PEP: presrečni ekonomski podizvajalci. Ne delujejo samo v politiki tako, da uresničujejo interese in koristi drugih. Torej kapitalskih in političnih centrov. Najraje mame Merkel. Po enaki logiki delujejo tudi v ekonomiji.

Dežela ekonomskih podizvajalcev

Me veseli, da so to patologijo opazili tudi drugi. Da se je Slovenija spremenila v deželo ekonomskih podizvajalcev. Kar bi sicer moralo biti jasno vsakemu, ki se spomni, kakšna je bila slovenska ekonomija pred letom 1991.

Takrat je imela Slovenija celo vrsto velikih podjetij, ki so bila seveda socialistična. Niso bila v privatni lasti. In so bila nasploh napačno ekonomsko organizirana.

Kljub vsem svojim napakam pa so vendarle dobivala velika naročila iz tujine. Gradila so hidroelektrarne. In podobne objekte. Torej so bila na svetovnem trgu zmožna prevzeti velika naročila. In prevzeti velike posle velikim tujim podjetjem in gospodarskim velesilam.

Ta podjetja so bila izvajalci. Veliki izvajalci. Velikih naročil. Velikih objektov. Na ključ. In so zato, da so lahko poslovala, imela lastne podizvajalce. V Sloveniji. Jugoslaviji. In drugje.

Kar je bilo seveda napačno. Ekonomsko neučinkovito. In sploh narobe. Bilo je socialistično. Ni temeljilo na privatni lastnini. Zato smo ta podjetja zminirali. Zagotovili, da so ekonomsko propadla. In nato postala kapitalistična. Prešla v privatno lastnino.

Takih firm ni več

Ta pravilna transformacija ekonomskih subjektov je pripeljala do znanega rezultata: slovenska podjetja so se prelevila v vrsto majhnih izvajalcev, ki niso več zmožni prevzemati velikih poslov na svetovnem trgu. Niso več zmožna izvajati velikih naročil in objektov na ključ.

Kot je povedal eden od gospodarskih atašejev glede možnega prevzemanja poslov s strani Slovenije na enem od rastočih trgov nekdanje Sovjetske zveze: Slovenija ne more priti do teh poslov, ker nima več velikih firm, ki bi lahko izvajala velike objekte na ključ.

Točno: Slovenija takšnih firm nima več. Pravilna ekonomska in politična transformacija nepravilno ustrojenih velikih socialističnih podjetij je pripeljala do oblikovanja vrste malih, razdrobljenih ekonomskih subjektov, ki sploh ne morejo več konkurirati na svetovnih trgih. Vsaj ne, ko gre za velike posle.

Tisto, kar lahko morda počnejo, je kvečjemu to, da so podizvajalci velikih tujih podjetij. Da za kakšno tuje, po možnosti nemško podjetje, izdelujejo vijake. Ali matice. Tako rekoč vso svojo proizvodnjo izvozijo. Kar je ogromen uspeh. Ker postavljanje hidroelektrarn in drugih objektov v tujini ni bil izvoz. To je bil uvoz.

Družbeni aplavz

Vsako podjetje, ki mu opisani podizvajalski podvig uspe, je seveda deležen družbenega aplavza. Dobi svojo TV oddajo. Prava ideja! Vsak podizvajalec, ki mu uspe preživeti in zaposliti deset ali celo sto ljudi, je uspeh, ki ga je treba slaviti. Pravi triumf! Še posebej, če ga primerjate s socialističnimi podjetji, ki so zaposlovala na tisoče delavcev.

Do danes mi ni znal še nihče pojasniti, kako je mogoče imeti majhna podjetja, ki so podizvajalci velikih (tujih) podjetij, za boljše ekonomske subjekte kot velika podjetja, ki so bila konkurenčna na svetovnem trgu.

Razlage so vedno politične. In ideološke. Kot mi ni znal še nihče razložiti, kako naj bi takšna ekonomska transformacija koristila Sloveniji.

Korist za korporacije

Je pa povsem jasno, kako je koristila tujim podjetjem. In korporacijam. S trga, torej s poti jim je spravila ekonomske subjekte, ki so jim prevzemali posle. To tujim podjetjem in korporacijam koristi. Zato ni nič čudnega, da ti hvalijo slovensko ekonomsko transformacijo.

Slovenčki in Slovenčice pa so bitja, ki se jim možgani ustavijo, ko jih pohvali močnejši. Nadrejeni. To je značilnost posameznikov, ki imajo libidinalno ekonomijo, ki jo usmerja strah. In kot je že pred časom pokazal Žižek, imajo Slovenci natančno to libidinalno ekonomijo. Usmerja jih strah.

Šolski primer slabe banke

Zato predsednik vlade in finančni minister samo ugotavljata nepravilnosti in postavljata zahteve tujim ekonomskim subjektom, ki v Sloveniji kršijo pravila.

Slaba banka je šolski primer. Tudi tega, da so tuji upravljalci lastnine boljši in bolj pošteni od slovenskih upravljalcev. Revčka sta ugotovila, da je slaba banka izigrala pravila o plačah. Zdaj bodo pa ugotavljali, kaj se je zgodilo. In na njih naslovili pozive.

Kaj bi naredili v kakšni skandinavski državi s hipotetičnim slovenskim upravljalcem njihove hipotetične slabe banke, ki bi pod ceno prodajala najboljša podjetja tujcem in pri tem kradla tudi pri plačah? Gladko bi ga vrgli iz službe. Takoj.

Ker pa so Slovenčki PEP, tega seveda ne bodo storili. Raje bodo vztrajali v svoji podizvajalski poziciji. Dopustili, da jim nadizvajalci kradejo. Nategujejo. Goljufajo. In kar je še tovrstnih dejavnosti. In čakali, da bodo za svoje delovanje pohvaljeni.

Kar bodo. Pohvaliti bedake je zelo preprosto. In je zastonj. Še posebej pa je ta taktika dobrodošla, če si sam lahko napolniš žepe z denarjem bedakov.