Zadnji tvit Korinčanom: desni Evangelij se piše vsak dan sproti

Skratka: pro et contra

Usoda je prečudovita reč. Tako je hotela, da se je v petek, samo dan po zapisu o levakih zgodil pro et contra shod enih in drugih, ki prakticirajo tradicionalno nasprotujoči si drži. Levi bi meje beguncem odprli, desni zaprli.

Levi so svojo odločenost pokazali kar z bizarnim utrjevanjem šentflorjanskega stereotipa o afriškem občutku za parni ritem: na čelo pisane falange so postavili dva temnopolta fanta z bobenčki. Demonstracija multikulti romantike: domžalska vegetarijanka pleše na eritrejski beat! Druga godba!

Tudi desni niso nič bolj presegli svoje domišljije: mandat za manekenstvo na čelu povorke so podelili dvema sveže postrižena praporščakoma resnih obrazov, tako rekoč dvojčkoma, ki se ju ne bi branila ne častna četa naše vojske ne objektiv Leni Riefenstahl.

Zgolj zaskrbljenost

Za razliko od hedonističnih levičarskih rušilcev fizičnih in mentalnih meja, ki so se ob rajanju na hite španske državljanske vojne veselili kulturnega in genskega oplemenitenja dolgočasne Slovenije, pa na obrazih v jagerske cunje odetih desnih vstajnikov ni bilo nasmehov. Bila je ena sama zaskrbljenost!

Zaskrbljenost je ključno čutenje desno upognjenega aktivnega državljana. Naravno stanje.

Nek krjavelj — s trobojno broško na suknjiču — mi je to občutje pojasnil z izjemno mislijo: da on pa že ni homofob, ker je fobija strah, on pa da se nobenega ne boji: še najmanj pa bab s parade ponosa in olivnih fantov.

Ko sem še naprej vrtal vanj, čemú vsa ta čustva in stališča, če ne pozna strahu, je povsem mirno povedal, da ga pač samo in zgolj skrbi. Za domovino, za nas, Slovence, za našo identiteto, za naše vrednote, za naš jezik, za našo kulturo, za naša izročila… — še posebej pa za otroke naših, to najbolj učinkovito prispodobo prihodnosti klenega slovenstva.

Tviteraški miljé

A skrb je zagamana reč. Težje jo je krotiti kot iskrega lipicanca.

Običajna skrb je precej intuitiven kognitivni pojav, ki v težkih življenjskih situacijah nenapovedano pride in gre. Zato je zavestno in usmerjeno upravljanje s skrbjo neverjetno naporno početje, ki zahteva veščino, talent in neskončne vaje v slogu.

Tviteraški miljé premore par virtuozov desnega sekiranja, ki se ponašajo s sposobnostjo, da sleherni podatek, ki trči ob njih cerebralije, takoj rafinirajo v najžlahtnejšo družbenopolitično skrb.

Za vajo: kako iz vstopne informacije, da je banana rumena, priti do zaključka, da je rumene barve kriva rdeča kamarila? Težko, vendar se da. Z vztrajnim procesiranjem kakopak.

Največjih mojstrov ne zmede niti tvit za srečno novo leto. Preštevanje let, ki smo jih preživeli v družbi Kučana in hashtaga #udba, je ob podatku, da smo v novem koledarskem letu, za pravega mojstra desnih besednih iger neizogibno. Mala malica. Ni je vrednosti, ki iz te mentalne enačbe ne bi vodila v znameniti ljubljanski zaselek na obronkih Barja.

Pod Justicijo z vago

In ko smo ravno pri Kučanu, tem omnipotentnem antipodu vsemogočnemu Janši, je treba nujno omeniti še metodo poosebljanja.

Medtem ko razigrani levičarji ljubijo ideje s patino in preživele zgodovinske ikone ter njihove simbole, imajo desni drugačen pristop. Zvestoba gre personam, ideje so samo spremenljivka v času. V tisto, kar izreče avtoriteta, se ne dvomi, dasiravno se morda ne sklada z onim, kar je vir navdiha še včeraj sporočil v zadnjem tvitu Korinčanom. Evangelij se piše vsak dan sproti.

Zato imajo desno aktivni še posebno srečo, ki jim jo močno zavidam. Svete in nesvete osebe, angeli in demoni, odrešeniki in krvniki, ki bodo nastopali v svetih spisih naših zanamcev — ako preživimo —, živijo v tem času. Tukaj in zdaj.

Si predstavljate, kako se je počutil sv. Peter, ko je z Nazarencem v real timeu soustvarjal najpomembnejšo etapo Nove zaveze? Najbrž ne slabo! No, tako nekako se počuti srčni vztrajnik, ko pod Justicijo z vago nad portalom sodišča med bliskavicami zagleda Janezovo plešo. Kaj bo izrekel tokrat? Kdo bo posvečen? Kdo vržen iz raja? Kdo gre v nebesa in kdo z Virantom v klet?

Levaki, ki z majicami s Titom in zvezdami kikirikajo v parku čez cesto, so topogledno res pomilovanja vredni luzerji.

Na soundtrack Jožeta Potrebuješa

Pa še ena stvar je, ki dela desno aktivacijo bolj zanimivo od dvodnevnega polharjenja ali pijane jage s fanti. Desnohlinstvo je drža, ki ti v trenutku, ko jo zavzameš, ponudi totalno odrešitev.

Vse gorje v življenju — od plenice do rakve — vam povzročajo komunajzarji, zato vas vstop v občestvo pravilnomislečih odveže sleherne odgovornosti. Če si le dovolj naš, lahko samemu sebi dokažeš, da so rdeči krivi tudi za tvoj holesterol in alkoholizem. Le vzdržati moraš. Vztrajati. V veri.

Ker te Murgelčani s svojimi vseprisotnimi vazali vsakodnevno vodijo v skušnjavo, to nikakor ni lahko. Toda če vztrajaš, se nekega dne nemara prebudiš v boljši jutri popolnega moralnega kiča. S soundtrackom Jožeta Potrebuješa. 

Sem v resni dilemi. Naj postanem levi aktivist ali desni aktivni državljan? Ali pa obstaja še tretja pot? In četrta?