Poročilo iz Polja: “Dej, piši ti te diagnoze seb, ne men.”

Po novem letu sem spoznala enga modela. Dve uri prej sva zvedla en za druzga prek FB, čez dve uri sva že menjala svoji knjigi ob pivu.

“In? O čemu ti pišeš?”

“O seb. Ti?”

“Isto. In kaj teb kej tazga dogaja?”

”Mah, nč. Manična depresija. Polje večkrat.”

In gledam tam tega uspešenga, lepga, pametenga človeka, sicer tak ego trip k jaz, pa mu rečem: “Ma, ti si softič.”

On pa men nazaj: “Ti pa nisi v depri.”

Dobr sva se motila oba.

Poseben friendship

In tist moment vesolje naštrika en poseben friendship. Debate od zjutri do zvečer, vsak teden obvezno srečanje ob pivu. V njegovi knjigi sem brala, da se je ena njegovih prvih eskapad v Polju začela tko, da je bil v bazenu in je mislil, da je delfin. Al pa kit. On ne bi plaval delfina, on bi bil kr kit, glup-glup. Ker je preveč meditiral, po njegovem. A vseen si ga nisem predstavljala tko odbitga.

Zanimivo, kako ti lahko mind en dan iz čistega miru take trike spusti. Jaz sem enkrat že hotla rešetke dat na okno. Da mi glava slučajno ponoč ne bi spustila kakšne čudne varke.

In potem vesolje skombinira čuden vikend v začetku aprila. Padem k kobila, si zjebem gleženj na hard, obstanem doma na berglah, odvisna od drugih. Njemu neki v buči zadogaja in me sam še pokliče čez 3 dni iz zaprtega oddelka Polja, odvisen od drugih. In tablet.

Čaki mal, un opasan koktejl v injekciji enkrat na mesec ni držal? Fucked up situacija. “Zdravilo”, k drži en mesec? Pokažte mi eno drogo, k boš zadet cel mesec.

Jeba s Poljem

Jeba v Polju je tud ta, da ko si bil enkrat poštempljan pri njih, boš za vsak najmanjši halo spet tam pristal. “A vi pa mate radi našo papico? Pridte, pridte spet mal k nam.” Pa direkt v rito koktail.

Prisilni jopiči niso več in. Če pa lahk zrihtamo iz prve, da ti bo slina tekla po copatih. In so ga sam še odpeljal.

Pa sej sem vedla, da se bo to zgodilo. Mesec prej je izdal novo knjigo in to take odfukance k smo mi odpelje z manijo v neke čudne višave.

Prej žur, potem pa tema

Mene sicer izid knjige ni zmedel, po intervjuju pr Šaleharju pa konkretno. Ne more en tak ego trip pridet domov, pa zagleda na FB vse rdeč, sama sporočila, da kaj si ti ena posebna legenda. Valjda, da te odpelje. In to je trajalo en teden. “Jaz sem fucking car sveta in mi vsi radi letimo.”

Pol pa težek padec. Un, z glavo v beton pa sam še vzad na frulicah komad Od višine se zvrti. In pol sam še zagrneš zavese, se daš v osamo pa spiješ in skadiš vse, kar se da spit in skadit. Hvala za aplavz, vidmo drugič.

Težko je razložit manijo in pol un težek down. Ko te okno kliče, te noben ne šteka. Ker manije si noben ne pusti vzet. Ker je fajn, pa čeprov te meče na vse strani. Down pa pač vemo, da pride zraven. Težko je za možgane, ko grejo na high do fula, pol pa tok na dol. In tist dol je tesnoba in občutek, da nisi sposoben med ljudi ne nč. Da si gnoj.

Če je bil prej žur na vse strani, je kr naenkrat čista tema.

Redni gostje

Velik, prevelik ljudi poznam, k so redni gostje Polja. In prevečkrat sem bla že na obiskih v Polju. Da ne govorim, kok frendov je na antidepresivih. Ko sem se končno prikotalila z berglami na obisk na zaprti oddelek, sta me takoj dva pozdravila: “Kje si, Tereza.” Evo mene, v Polju na berglah, čist obična sreda, I guess.

In se zagledava s frendom, on v pižami, jaz tam poškodavana, pa istočasno: “Ja kaj pa teb dogaja?” Ja, eni vzamemo vikend bolj dobesedno kot drugi.

In ga gledam in vidim, da je čist drug. Ne sam delfin, ta ma sršene v riti. In injekcijo. Vlekel me je na vse strani. Kr nisem vedla, al nej ga z gležnjem al z berglo po betici, se vmes kregal s sestrami in dohtarji, razlagal stvari, k niso mele smisla, in se obnašal, k da je fucking Superman. Okrog naju pa sami lebdeči ljudje z otečenimi nogami. Ni bil več un ta star. Človek, k je bil mesece moj steber. Kr naenkrat je bil kot eno poblaznelo dete.

Navadiš se

In se navadiš na vse te telefonske klice manične in se sprijazniš, da je človek zdej pač tak. Nafilan z vsem živim. Bogve kaj mu špila v glavi. Frulice pa to. Zaprti oddelek res ni glih pravljica. Majo sam pravljično število: sedem vrst tablet za vsazga.

Po treh tednih so ga končno spustili na odprti oddelek. Tam je pa že žur. Majo lepo brunarco vzun, sam alkota nimajo. Če je ta prava družba, so k v eni koloniji. Sam da ni morja, pa mal močnejši fruštek majo. Pa rokavčke majo druge vrste.

Nazadnje, ko sem bla tam, se mi kr ni dal domov, ker je blo prov zabavno. Kaj, mal počitnic bi kr sedlo. Brat mi je enkrat rekel, da je takrat dojel, da nisem glih gladka, ko sem mu rekla, da se men zdijo v Polju vsi normalni.

Brat pojma nima. Jaz sem se šla te zajebancije s psihiatri sam ene parkrat. Hotla sem videt, če se res na kavču leži, kok jim kej laufajo možgani, pa vedno sem hotla izsilit apaurine. Bom, ja. Prej boš maskota za Krko, kokr da bi dobil tist, kar ti hočeš.

Sam adijo pa štala od kemije

In pol me en od teh majstrov nafuka, nej koga s sabo pripeljem na pogovor. Ker bomo men lažje pomagali. Zvlečem nekak brata in pazi ti tega komedijanta od tabletarja, kaj prijavi za dober dan: “Vržte jo ven. Nč ji dat več keša. Sam adijo.”

Ej, ti psihič, kaj pa teb jermen drsi? Dej dozo mal smanji, k ti škodi. Kako kurac kle men pomagamo? Ajoj, ubij me zdej, kje sem dobila to idejo s kavči.

Enkrat drugič mi je napisal eno štalo od kemije, od kere sem mela cel dan glavo po tleh. Po njegovo, da sem manično depresivna. Dej, piši ti te diagnoze seb, ne men. Sem uletela nazaj čist razpizdena, da če se dela norca, pa a lahk vsaj živim al me je treba mrliča narest, pa vrgla sem mu uno škatlo od tiste štale nazaj. To še prodat ni vredno, tok jeftina roba.

Pol sem še zasikala, da zakaj mi ne reče, nej grem laufat, nej si najdem job, nej neham že fucking stokat? Pa je hladno odgovoril: “No, sej že vse sama veste.” Ma, veš, kaj vem, da hvala za sodelovanje.

Jointi in pivo čez ta bolan mozak

Sej verjetno tud marsikomu res pomagajo. Velik mojih frendov hodi na terapije k psihoterapevtom in so ful zadovoljni. Sicer stane ura iskanja svojih notranjih jeb in brskanja po greznici svojih ran 40 evrov, ampak so happy. Vsaj boljše se počutijo.

No, jaz nisem ne za ene ne za druge. Bom sama. Aha. Pa milijon jointov in piva čez ta bolan mozak. Samodestruktivnost na milijonto potenco.

Minili so meseci, s frendom spet vse po starem. Oziroma še bolj. On je spet kao normalen. Ker ma tako dozo tablet, da je kao glih prov. Plus koktejl. Spet vsak dan služba, kava kje, pivo kje, kdaj kosilo pr starših, gledat filme doma, hodit v kino s potencialnimi bodočimi bejbami.

Manjka manija

Čeprov ga sumim, da mu manjka manija. Vmes je napisal novo knjigo in si je ne upa izdat pred pomladjo, ker točno ve, kaj bo sledilo. In si jo špara. Kurba je, ko človek rad leti.

In zdej spet sediva vsak teden na pivu, se izogibava večini ljudi in pametujeva dalje. Men sicer ni uspelo nove knjige pisat vmes, se mi je pa uspelo od incidenta gleženj dalje še zredit k pr norcih, pa zapit se ga tok, da se mi oči skor ne vid.

In me spomni frend: “Ej, a nimaš ti zdej en dan pogovorni večer v Trubarjevi hiši literature?”

Joj, kako sem se sploh spustila v to. Pa zdej vsa taka, plus takoj tesnoba, že če morm sam do štacune. Sej bom prepovedala fotkat in vse. Gledala bom pa sam stran. Fuck.

“Ma, dej, dej. Top bo.”

Bo, ja. K bi najrajš v burki prišla.