Vsi smo bili Tina Maze. Kaj bomo zdaj brez nje?

Čez en mesec, 24. oktobra, se bo na avstrijskem ledeniku Sölden začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju — prvič po 16 letih brez Tine Maze. 

Kaj to pomeni za našo smučarijo nasploh, za njen ugled, za prepoznavnost doma in v tujini, za našo pripadnost in predanost temu športu, za obiske obeh tekem svetovnega pokala na Pohorju in v Kranjski Gori, za na naše vikend navade spremljanja tekem in posledično za njene rejtinge? In za nove generacije smučarjev?

Nič dobrega, si upam zapisati.

Tinini čevlji

Med tekmovalci in tekmovalkami nimamo nikogar, ki bi lahko stopil v Tinine čevlje. Rezultatsko zagotovo ne, pa tudi osebnostno. Nismo vzgojili nobenega močnega šampiona ali šampionke, kaj šele cele generacije tekmovalcev, ki bi bili v stanju pobirati olimpijske medalje, naslove svetovnih prvakov, nas razveseljevati z odličnimi uvrstitvami skozi vso smučarsko sezono in premikati meje dobljenih točk v sezoni.

Če ponovim znano dejstvo, da je Tina ena od samo šestih tekmovalk v zgodovini alpskega smučanja, ki so zmagale v vseh disciplinah, in ena od samo treh, ki jim je to uspelo v eni sezoni, je jasno, da so to globalni dosežki, ki bodo ostali na nivoju želje še nekaj generacij.

Za nameček pa tudi nimamo tako karizmatičnega tekmovalca ali tekmovalke, kakršna je bila Tina, ki bi iz nas izvabila spontane solze ob zmagi in iskreno žalost ob porazu.

Smučarski kapital

V smučanju imamo Slovenci velik kapital. V statistikah, v medijskih zapisih in v vitrinah bo ostal za vedno. Žal pa tudi vemo, da s časovno oddaljenostjo moč tega kapitala postaja relativna.

Kar priznajte: ponos ob medaljah Bojana Križaja, Borisa Strela, Roka Petroviča, Mateje Svet, Čižmana, Nataše Bokal, Jureta Franka, Urške Hrovat, Mitje Kunca, Jureta Koširja, Alenke Dovžan, Katje Koren bo seveda ostal za vedno, a je danes le še trajnožareč plamenček. O tistem neustavljivem ognju in žaru, o tistih iskricah in silni moči, ki smo jo čutili pred desetletji, ne govorimo več. Prihaja generacija, ki marsikoga od teh tekmovalcev sploh ne pozna več.

Vsi smo bili Tina Maze

V zadnjih letih sta se smučarski ponos in identifikacija Slovencev kot smučarskega naroda osredotočila na eno samo osebo. Vsi smo bili Tine Maze. Tina Maze je (bila) svoja, samosvoja in edinstvena športna zgodba. Zaradi nje smo hodili na tekme, zaradi nje smo gledali TV prenose, zaradi nje smo stiskali pesti, jokali, se smejali od sreče, vriskali in skakali. Zanimalo nas je vse o njej in okoli nje. Kaj jé, kako se sprošča, počiva, testira, trenira. Tudi zasebne stvari so nas zanimale. Sta z Andreo Massijem okej ali sta na bojni nogi… Pa odnosi s trenerji… Vse to in še več.

Sprašujem se, kam bomo letos pozimi z vsemi temi čustvi, ki smo jih preteklih 16 let investirali v življenje s Tino Maze? Za koga bomo točili solze? S kom se bomo veselili? Kdo bo v alpskem smučanju krepil našo hrbtenico, da bomo stali pokonci, in kdo jo bo krivil? Kdo bo zapolnil to vrzel in zakaj smo si jo sploh ustvarili?

The next generation

V sedanji generaciji alpskih smučarjev je nekaj mladinskih svetovnih prvakov in dobitnikov medalj iz mladinskih kategorij. Slovenija kot samostojna država je med mladinci v alpskem smučanju pobrala 10 zlatih medalj, 8 srebrnih in 14 bronastih.

Skupaj 32 medalj v mladinskih kategoriji! Na večni lestvici dobitnikov medalj v mladinski kategoriji je Slovenija deveta — kar je izjemno izhodišče.

Poglejmo samo rezultate zadnjih nekaj let: Ilka Štuhec je bila svetovna mladinska prvakinja 2007 in 2008, najprej v slalomski kombinaciji in nato v super G-ju; Boštjan Kline je bil leta 2010 bronast v smuku, naslednje leto pa je postal svetovni mladinski prvak v smuku in super G-ju; Žan Kranjec je bil leta 2012 bronast v veleslalomu; Matic Skube je bil leta 2007 mladinski svetovni prvak v slalomu.

In ali uganete, kdo je bil takrat drugi? Nihče drug kot današnja svetovna zvezda tehničnih disciplin Marcel Hirscher, medtem že večkratni zmagovalec svetovnega pokala ter olimpijski in svetovni prvak v članski konkurenci.

Kaj gre narobe?

Očitno gre v naši smučariji nekaj hudo narobe. Vsi to vemo, nihče pa nima moči — ali si ne želi —, da bi se karkoli spremenilo. Vodstva Smučarske zveze se menjavajo tako hitro, da ne moremo več slediti, rezultati tekmovalcev, ki v mladinski konkurenci toliko obetajo, pa gredo samo navzdol.

Smučanje je res drag šport. Toda treba se bo odločiti, ali bomo denar namenili smučarjem ali funkcionarjem. Kaj kmalu se namreč lahko zgodi, da bomo imeli célo četo zaslužnih smučarskih direktorjev, sekretarjev, svetovalcev in drugih administratorjev na plačilni listi — samo smučarjev ne bo več!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 26. septembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Kaj bomo brez Tine Maze?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.