Veš, ekonomist, svoj dolg?

V tem prispevku bom poskušal bralcu predstaviti problematiko široke politične uporabe neoklasične ekonomske paradigme, ki uživa visok status prav zaradi notranje konsistentnosti njenih matematičnih modelov.

Podobno kot je bil Kopitar v presoji poezije izredno neuspešen, je ozka znanstvena ekonomska metoda omejena v zmožnosti odgovora na družbena vprašanja. Odgovore pa kljub vsemu z veseljem podaja.

Kopitar v pesnikovem zelju

“Ideje ekonomistov in političnih filozofov so — pa če so pravilne ali ne — bolj vplivne kot običajno predpostavljamo. Dejansko se svet vrti drugače. Praktični ljudje, ki verjamejo, da so neodvisni od teoretičnih vplivov, so velikokrat zgolj sužnji mrtvih ekonomistov.” — John Maynard Keynes

Ekonomska retorika je danes prisotna v vseh spektrih civilnega in političnega življenja. BDP kot absolutni indikator blaginje, koncept zaposlenosti, omejen na trg dela in prilagajanje šolskega predmetnika za potrebe trga dela. Zgodi se, da poskuša ideologija znanstvenosti zaobiti tudi demokratične procese. Lep primer je na primer aktualni politični diskurz o Transatlantskem trgovinskem in investicijskem sporazumu (TTIP).

Monopol ekonomije

Monopol ekonomije nad položaji odločanja seveda ni nič novega. V zgodovini je imela prav tako veliko težo pri odločanju o vlogi posameznika v družbi. Poglavitna razlika je v metodi, ki jo je ekonomija uporabljala v določanju družbenih smotrov.

Čeprav je že takrat ekonomist hodil “rabutat v družbene vrtove”, je imel za ta namen na razpolago bolj raznoliko orodje. Ekonomija antike in politična ekonomija novega veka sta namreč sloneli na temeljih moralne filozofije, hkrati pa sta dopuščali prostor sociološki analizi, se učili iz zgodovine in preučevali osnovna načela politične teorije.

Kaj je torej danes ostalo od ekonomije kot humanistične vede?

A, B < 1, 2, 3

“Izolacija od drugih ved — predvsem politike, zgodovine, filozofije, financ, ustavne teorije in sociologije — je ekonomiji vzela njeno moč pojasnjevanju dogajanja v svetu.” — Will Hutton

Kot je slavno zapisal Nobelovec Robert Lucas, mora biti ekonomska teorija omejena na matematično analizo. Namesto subjektivne narave vprašanj distribucije dohodka, analize družbenih razredov in preučevanja vloge zasebne lastnine, je ekonomija v zadnjem stoletju poiskala zavetje v matematični analizi. Namesto organske (evolucijske) perspektive je vrednost prepoznala v konsistentnosti fizikalnih zakonov in ravnotežij.

Obramba neoklasične ekonomije

Zgovoren primer zapiranja okvirjev je sprememba v dojemanju človeka in njegove vloge v ekonomiji. Ekonomija pred marginalistično revolucijo je posameznika dojemala kot zgodovinsko in družbeno oblikovano, predvsem pa moralno entiteto. Potreba po notranji konsistentnosti matematične analize pa je homo sapiensa upepelila. Iz njegovega pepela se je kot pohabljeni Feniks dvignil homo economicus. Racionalna entiteta vsote in razlike, ki igra vlogo zobnika v kolesju trgov.

V slavni obrambi neoklasične ekonomije je šel (ne)slavni Milton Friedman tako daleč, da je resničnost teorije omenil kot nepomembno in celo odveč. Modeli so vedno samo karikatura realnosti, vseeno pa se med seboj razlikujejo glede na resničnost predpostavk, na katerih slonijo.

Alternativne paradigme

Številne alternativne paradigme v ekonomiji so — enako — paradigme matematičnih modelov. Lep primer sta postkeynesianska in institucionalna tradicija, ki jima matematika ni tuja. Težava torej ni v matematiki sami, kot je poudaril ekonomist Tony Lawson. Kritika je usmerjena v matematiko kot edino sredstvo analize — v njeno univerzalno uporabnost, apriorno kredibilnost in v njen monopol v ekonomski metodologiji.

Kritika članka je torej usmerjena v metodološki trend k matematični objektivaciji družbenih pojavov — k posledični kredibilnosti ekonomske znanosti in hkratni nezmožnosti razumevanja realnosti.

Ekonomija je ujeta v nekakšen kavelj 22. Najboljše akreditacije so podeljene fakultetam in raziskovalnim zbornikom, ki zasledujejo norme znanstvenosti. Podobno je z dejavnostjo večjih institucij kot MDS in Svetovna banka. Hegemonija znanstvenosti je torej podarjena neoklasičnemu pristopu. Kje je rešitev?

Kaj je Gibanje za ekonomsko pluralnost

“Pravi ekonomist mora imeti redko kombinacijo darov… Mora biti matematik, zgodovinar, politik, filozof, vse v pravi meri. Mora razumeti simbole in govoriti v besedah.” — John Maynard Keynes

Rešitev je v prenovi izobrazbe novih generacij politikov, znanstvenikov in managerjev. Predmetniki se morajo odpreti alternativnim pristopom v ekonomiji in dopustiti vpliv humanistike ekonomski analizi. Potreben je kritičen pristop profesorjev k obravnavanju ekonomske problematike in poučevanju študentov.To je dosegljivo le z metodološkim pluralizmom in interdisciplinarnim pristopom.

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani od leta 2013 deluje Gibanje za ekonomsko pluralnost (GEP). Gibanje se idejno identificira z drugimi študentskimi iniciativami in z njimi išče rešitev za slepo ulico, v kateri se je znašla ekonomija. Hkrati pa se zavzema za refleksijo in bolj odprto kritiko neoklasične ekonomske paradigme, kakršno danes, z izjemo nekaj predmetov, poučujejo na fakultetah v Sloveniji in po svetu.

Vizija GEP je postati relevanten akter v izobraževalno-raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, predvsem v interdisciplinarni obravnavi ekonomske problematike. V ta namen načrtujemo razvoj društva v raziskovalni inštitut in ustanovitev znanstvenega zbornika, ki bo spodbudil mlade ekonomiste in humaniste k pisanju in raziskovanju.

V GEP-u odpiramo prostor za diskurz, neodvisen od trenutnih norm “znanstvenega”, in študentom tako omogočamo dostop do alternativnih pogledov na ekonomske in družbene procese. V preteklih letih smo v ta namen organizirali okroglo mizo, na kateri smo se s profesorji EF pogovarjali o stanju ekonomije. Gostili smo več predavanj na temo razvoja in preloma kapitalizma, zgodovine ekonomske misli, ekonomije delitve, zadružništva, energetike ter podobno.

Letos se obeta kar nekaj zanimivih dogodkov. Prvi se navezuje na temo TTIP, kjer na okrogli mizi gostimo strokovnjaka Jeronima Capalda in še nekaj priznanih sogovornikov. Takoj za tem pa v goste pride ekonomist, ki polni dvorane po vsem svetu — profesor Tomáš Sedláček. Predaval bo o problemu ekonomije kot znanosti in v kritiko vključil filozofsko, zgodovinsko in antropološko perspektivo. Za zaključek študijskega leta načrtujemo spomladi še serijo predavanj na temo denarja, kjer bomo poslušali o bančnem sistemu, alternativnih valutah in vlogi denarja v družbi. Kot v preteklem letu bomo tudi letos organizirali redne bralne seminarje, v okviru katerih bomo brali in obravnavali alternativna stališča ter teorije. Še naprej pa bo aktivna naša diskusijska skupina na socialnih omrežjih Facebook, Twitter.

Veš, ekonomist, svoj dolg?