Going/Maybe/Can’t go Goethe: “Moramo se pogovoriti o Pandurju.”

Vsakdo ima pravico, da si o Pandurju misli, kar si hoče. (Kaj to sploh razlagam?) Toda že sámo dejstvo, da se te pravice vsi — poklicani in nepoklicani, neumni in pametni, publika in nepublika — tako oklepajo, je dokaz, da je Pandur dober.

Velecenjeni uzurpator

Biti gledališki režiser dandanes je še danes še kar cenjena, vendar obskurna profesija — pa tudi obsesija —, ki si išče prostor v družbi in tekmuje za pozornost z neprimerljivo konkurenčnejšimi favoriti.

Pandur si je ta prostor kratko-malo vzel in ukradel to pozornost. Zasluži si oboje. Ker zna. Ker hoče. Ker ve, da to rabi. Kako naj režiser režira, če si ne zna in the first place izboriti prostora in pozornosti?

Pandur je uzurpator. Velecenjeni uzurpator slovenskega gledališkega prostora in kulturne pozornosti. Ne obsojajte ga zaradi tega.

Vem, da vam to gre živce. Radi rečete, da je pri njem vse površina. Ne. Ker najprej sta tu prostor in pozornost. Pred predstavo. Pojdite jo gledat in si odnesite domov, kar vam bo dala.

Kaj hoče umetnik povedati?

Ne zanima me pretirano, kaj točno je želel oz. želi povedati Tomaž Pandur s svojim prvim, drugim, tretjim Faustom — ali karkoli že je že režiral in še bo.

Me pa njegove predstave fascinirajo — ali vsaj zanimajo. Ne zanimajo me toliko avtorji, ki jih gre inscenirat. Zanima me on. Zanimajo me njegovi igralci — predvsem oni —, pa vizualije kot kombinacija kostumov, scene, dobesedno v smislu lepih slik, in spremljevalna glasba, to tako imenovano celovito, multimedijsko umetniško delo.

Nekatere njegove predstave so mi bolj všeč, druge manj. Nikoli nisem res dol padel na nobeno, to priznam, toda nobene mi tudi ni bilo neznosno gledati. No, mogoče 100 minut.

Užitek in razumevanje

Ali je to užitek? Najbrž. Nisem ziher, ampak ne vem, kako bi temu drugače rekel. Miren in dostojanstven užitek. Ne toliko koncentracija in razumevanje, temveč bolj potopitev v nek drug svet, odklop, in pa obet katarze — čemur sam raje rečem (ker nisem grški filozof), da mi odleže, ko je konec —, kot če bi bil potem prijetno utrujen po napornem, a uspešnem dnevu, delu. Zadoščenje.

No, to: klimaks/antiklimaks. Intelektualni prosti čas kot kulturna satisfakcija.

Pandur rad poskrbi za naš leisure. Ker pop.

Primerjava s klasično glasbo

Goethe je njegova partitura, s katero pač počne, kar hoče. V to se sploh ne vtikam. To se mi ne zdi problem. Naj dela, kar hoče. Saj ni dirigent simfoničnega orkestra. Sampling je legitimen umetniški princip. Name nekako deluje.

Pa ga razumem? Nekoliko že — ampak moj užitek ob Panurjevih predstavah ni odvisen od skladnosti njegove (pre)interpretacije Goetheja z mojimi predstavami o njem — če jih imam, pa jih v resnici nimam —, kaj šele s sholastiko na temo romantične ljubezni, filozofije in eksistencialij.

Njegovega Fausta razumem približno toliko kot klasično glasbo. Primerjava je razsvetljujoča. Ali smem reči, da jo razumem? Smem že, vendar nočem — ker bi se zlagal. Klasično glasbo najbolje razumejo zateženi muzikološki eksperti. Se me pa dotakne na podoben način kot Pandur, četudi mi ni jasno, zakaj in kako točno.

Goethe me ne zanima

Goethe sam me v bistvu ne zanima. Vsebinsko, filozofsko se mi zdi patetičen, preobložen kompendij stvari, ki se mi zdijo za današnji čas irelevantne. Občudujem literarno mojstrstvo originala in prevoda samega. (V fragmentih, da ne bo pomote, ker tega nisem bral nikoli, ne v celoti, in tudi nikoli ne bom.) Fascinira me literarni jezik. Na odru še tem bolj.

Govoriti o aktualizaciji starih avtorjev je nakladanje. Tudi Pandur naklada, ko govori o aktualizaciji teh avtorjev, ampak to je pač del gledališko-medijskega sistema, v katerem mora sodelovati in ga poganjati, če hoče ustvarjati predstave.

Ne more priti Pandur k Brleku in Samoborju in reči, glej, Darko, Igor, jaz bi rad spet nekaj delal in ti pripeljal v dvorano nekaj tisočev ljudi, ki jim Goethe dol visi ali pa ga sploh ne štekajo, pa saj veš, da v bistvu hodijo zaradi mene. Nikar se ne slepimo: zanima nas Pandur, ne zanima nas Goethe. Če bi Fausta režiral en iks-ipsilon, ga ne bi šli gledat niti mrtvi.

Všečnost in fascinacija

In od česa je odvisno, ali mi je Pandurjeva predstava všeč ali ne?

Imam svoje predstave o teatru, nagnjenja, želje in pričakovanja, okus tudi, nenazadnje tudi socialne in duhovno rekreativne potrebe.

Konkretno Faust se mi je zdela najbolj estetska Pandurjeva predstava doslej, ker je ponujala največ lepih slik s pripadajočimi besedami, kar sem jih videl.

Pa ne morem reči, da mi je bila zato tudi najbolj všeč. Najbolj všeč mi je bil Rihard III. + II. — verjetno zaradi vrhunsko odigranih vlog Branka Šturbeja in Radka Poliča. (Zaradi Shakespeara že ne, čeprav ga cenim bolj kot Goetheja.)

Ne vem, zakaj me tako zanimajo igralci. Zlasti moški. Igralke se mi ne zdijo tako zanimive ali kvečjemu izjemoma. (Pa ne samo pri Pandurju.) Noro, kaj vse delajo z glasom, faco in telesom. Kaj vse sta tudi v Faustu delala Igor Samobor in Branko Šturbej, vendar kljub temu mislim, da to nista bili njuni najboljši vlogi, kar sem jih videl.

Seveda pa sploh ni vprašanje, ali sta bila dobra — pa tudi drugi, no —, ker to je bolj vprašanje všečnosti in fascinacije, ki jo začutim ali ne.

Going/Maybe/Can’t go

Na teater se odzovem z lajkom. Tako gre to danes. Nočem intelektualizirati. Nekako si sestavim lepe slike s pripadajočimi besedami, emocionalno racionaliziram vtise — in to je to. Pred tem odkljukam Going/Maybe/Can’t go, kaj zdaj spet ta Goethe, se vprašam, kaj bom od tega profitiral, mogoče bom pa enkrat le zaštekal ta kliše prodane duše, in ali bom pametno porabil čas, mi bo prijetno v družbi, na predstavi in med pavzo ali na sprejemu, koga bom tam srečal.

Vse to so bariere ali vabe, ki jih današnji gledališki režiser mora nekako premagati ali nastaviti.

To ni tako preprosto kot priti na predstavo in ploskati ali pa pizditi. Pa že za nas ni lahka odločitev.