Zadovoljna vdova brez otrok in službe pri 45

“Ko je bila moja mama v mojih letih, je imela pred sabo še sedem let življenja,” ugotovi prijateljica, po duši in stažu najbližje sestri.

Najin reality check, obračun, poračun, zaznavanje utripa na pragu srednjih let. Celo v to, da so najina leta srednja leta, malo podvomiva. Preverjava, kaj sva si želeli in kako se je obrnilo.

V zgodnjih 20. so se mi vsi nad 40 zdeli stari. Ko so v tovarni, kjer je delala moja mama, dobili novega direktorja, sem se čudila, da so zaposlili nekoga tik pred upokojitvijo. Star je bil nekaj čez 40. Manj kot jaz danes.

Brez otrok in službe

Sva podobni staršem? Natančneje, sva vse bolj podobni staršem? Naju to moti? Meljeva, kaj so počeli v najinih letih. Bili so zaposleni za nedoločen čas, dolgo poročeni, imeli so naju, otroke. Normalno, mogoče na trenutke dolgočasno ali vsaj rutinirano življenje.

Ona poročena, jaz vdova. Nimava otrok, ne redne službe. Vse je projektno, za sproti.

Tega si najini starši v najinih letih niso mogli niti predstavljati. Ko razmišljava o upokojitvi, samo skomigava z rameni. Najbrž ne bova nikoli upokojeni. Delali bova, dokler bo šlo. Prekerki pri sedemdesetih, recimo. Zelo naju zabava, ko si predstavljava, kako se bova prodajali in ruvali z deset let mlajšimi za delo.

Z možem imata vrt in jadrnico. Meni država plačuje prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ma, nekaj bo. Mogoče bomo živeli skupaj v hišici. Zaradi ekonomičnosti in zato, da se bomo imeli fajn. Ni najin namen, da črno-belo ugotavljava, jamrava, se dobesedno primerjava s starši in vrstniki. Ne, samo kramljava. Samo igrica je to, zabava.

Brez upora brez razloga

Oprezava za družinami, v katerih poznava starše, širše sorodstvo in seveda najine vrstnike. Včasih me prestreli, kako nekateri z leti postajajo podobni staršem, četudi v malenkostih, ki jih niso marali. Hm, kar nekaj moških sovrstnikov je z ženskami, ki so srhljivo podobne njihovim mamam. Hčerka, ki pri mami ne prenese večini nevidnega detaljla, ga vse bolj prevzema. Gesta, kako si umakne lase ali položi nekaj na mizo.

Delava tisto, česar pri starših v ranih letih nisva marali? V smehu jima navržem, da večkrat slišim, kako se ponavljata, govorita eno in isto. Prav to sem opazila tudi pri sebi. Vse manj me to moti, nisem več upornica brez razloga. Že dolgo se mi ne da več.

“Super čas je bil.”

Ko sem povedala mami, da bom o tem pisala, je rekla: “Fajn. Lahko. Super čas je bil. Običajno, umirjeno in stabilno življenje. Ravno smo zlezli iz neke finančne zagate. Razkošje. Začela sem se zanimati za nekaj več kot službo in družino. Začela sem spoznavati drugačne ljudi.”

Kar je z leti samo intenzivirala. Takrat sem bila stara 23 let in vsi so mislili, da pridno študiram. Pa sem delala vse živo. Mama se danes temu smeji.

Oče pravi, da se pri 45 letih ni imel v redu. Težave v službi, samoupravljanja ni maral. Ko je bil v mojih letih, se je stara država lomila, za nastajajočo se ni prav dobro vedelo, kako bo. Negotovo, skratka. Danes, ko je upokojen, pravi, da je bil strah odveč. Doda, da se ima zdaj najbolje.

Plovba čez čeri

Najbolj se mi je zalomilo pri družini, si mislim, ko gledam nazaj po nevidnem spisku želja. Prav posebno izražene želje po družini nisem imela. Zdelo se mi je samoumevno. Logično. Ker sem zrasla v fajn družini. Trije osnovni člani in veliko pridruženih.

Še vedno so zavetje, zavetrje, četudi si kdaj močno pihamo v jadra. Navidez navadna družina, ki se je znala skregati, premešati vloge, si stati ob strani. Starša sta še vedno varen pristan.

Da nimam družine, ki bi si jo ustvarila z moškim, je morda moj edini neuspeh. Zgodaj sem se odločila, da bo edini pogoj za začetek ustvarjanja družine pravi moški. Ker sem edinka, sem imela v planu tri. Družino bi si ustvarila z moškim, ki bi se znal pogovarjati, poslušati, biti skuliran, duhovit, ne bolestno ambiciozen, s katerim bi se imela rada in zmogla pluti čez čeri. Malo bom pisala o umetnosti, sem mislila, še malo delala tu in tam, glavna bo družina.

Za nekaj je postalo prepozno

Malo me je usekalo pri 45, da je za rojevanje prepozno. Leta me sicer ne ganejo. Tako pač je: čas teče, leta minevajo, vse je okej. Gledanje nazaj, obžalovanje, čaščenje mladosti, to niso moje mantre. Škoda časa.

A dejstvo je, da so me leta prvič udarila, mi dala nežen šamar. Za nekaj je postalo prepozno. 

Ker sem praktične narave, si vedno sestavljam sezname, kaj je v redu, kaj ni, kaj storiti, da bo bolje. Vedno najprej štejem dobre stvari. In si rečem, da je dobro, da nimam otrok, ker ne vem, kako bi sama zmogla. Morda bi ga/jih za pol leta poslala k staršem, ker bi imela preveč dela ali premalo denarja. Odlično. Praktični uvid me strezni.

Vse moje družine

Ko meljem o družini, meljem o vseh mojih družinah. Ravno prav jih je. Biološka, priženjena, prijateljska, situacijam ukrojena, projektna in tiste večne. Saj jo imam, sestro z drugačnim DNK, otroke, tudi mož je bil v sliki. Le da niso iz iste, ene biološke veje, pa porazdelili so se po različnih obdobjih. Mož je bil boljši in prijetnejši od moje imaginarne slike v poznem otroštvu. Otroci so od drugih ljudi in občasno mi je dovoljeno, da izživim, udejanim zakrnele materinske gone in predvsem ljubezen.

Vse imam, kar sem si želela. Malo sem se zakalkulirala, v bistvu pa vse štima.