Pandur misli, da je večji od Goetheja

25.9.2015 / 06:08 Komentiraj
Pandur ima čas, voljo, moč, ustvarjalnost, elan, da doseže Goethejevo starost in modrost. Zdaj pa je star toliko kot je!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dočakali smo dolgo časa napovedovano, z bianco menico glorificirano in z elitnim občinstvom pospremljeno premiero Goethejevega Fausta v režiji Tomaža Pandurja v nabito polnem poletnem gledališču v Križankah.

Prišel je celo premier dr. Miro Cerar z ženo. Najslavnejši Slovenec — naj mi Tina Maze ne zameri — Milan Kučan pa je z ženo Štefko celo stal v vrsti pred okencem, da je lahko dvignil vstopnici. Bilo je precej hladno — še tem bolj, ker se je vse dogajalo na vodi, čeprav je bila vsebina bolj taka, da bi bilo primerneje, če bi se dogajalo v blatu.

Direktorju Ljubljana Festivala Brleku je bilo gotovo bolj udobno kot njegovemu direktorskemu kolegu iz Drame SNG Ljubljana, ki je moral biti ves čas na odru v naslovni vlogi.

Igor Samobor kot Faust, sicer tudi ravnatelj Drame SNG Ljubljana. — [Fotografija: Aljoša Rebolj/SNG Drama Ljubljana in Ljubljana Festival.]

Samobor svetovnega formata

A se je splačalo. Igor Samobor je igralec svetovnega formata. Žal pa je bil najboljši takrat, ko je bil na odru sam in je imel svoj veličastni monolog in notranji dialog, izpoved in intelektualno refleksijo, s katero ves čas kot da ne ve, v katerem trenutku sveta in človekovega razvoja je pravzaprav — recimo nekako od časa Galilea in Kopernika do časa, ko svet še ni čisto ponorel (kar bi lahko rekli za današnji čas) in Goethe kljub vsej genialnosti ni videl tako daleč.

Njegov spopad med dobrim in zlim je še vedno romantičen, naiven, necivilizacijski v dimenzijah vsakršnega, še posebej tehnološkega, vesoljskega, medplanetarnega razvoja.

Preddigitalni ženski možgani

Pandur te možnosti žal ni ugledal in je zaustavil predstavo ne v digitalnem svetu, o katerem je govoril na tiskovni konferenci, niti ne v analognem, ampak nekako na prelomu 19. in 20. stoletja, ob začetkih nemega filma. O tem priča filmska sekvenca iz Nosferatuja: Simfonije groze F. W. Murnaua, ki ob gledalcih v črnem v naslonjačih daje vtis, kot da se dogaja med avstrijskimi turisti na opatijski rivieri!

Takrat, ko se je psihoanaliza šele razvijala, je kirurg in anatom na graški univerzi Emil Zuckerkandl analiziral moške in ženske možgane in znanstveno dokazal, da so ženski — kar ste sicer že vedeli — manj razviti.

In če ste pazljivo gledali Pandurjevo uprizoritev, tega v njegovi predstavi ni bilo težko opaziti. Njegova Marjetica je bila v roku 20 minut mladenka, devica, nevesta — tu je bila še najlepša —, žena, jahalka na možu, jahalka na moškem na invalidskem vozičku, kurba in nora domnevna mati…

Z leve Branko Jordan kot Valentin, Polona Juh kot Margareta, Uroš Fürst kot Vodja kabineta v Goethejevem Faustu. — [Fotografija: Aljoša Rebolj/SNG Drama Ljubljana in Ljubljana Festival.]

Faust ni “psovalec z odra”

Ker pa Pandur ni nikoli sam, ampak ima ob sebi sestro Livijo kot dramaturginjo, je bilo treba Goethejevemu tekstu ogromno odvzeti, pa kaj “svojega”, še posebej komentatorskega dodati in nekatere prizorčke pa ponavljati. (Še huje kot v musicalu Mamma mia, kjer takih nepotrebnih domislic ni bilo.)

Slabost Pandurja je v posameznih odločitvah, ki celoti ne koristijo in v celoti sicer odlično zasnovano predstavo zanihajo, ji dovolijo nekatera precej bleda mesta, ji zmanjšajo napetost, tempo, dramatičnost, razvoj in končni efekt povsem spremenijo.

Pa ne zato, ker ves čas gledamo napis “utopija” — kako je z njo, so vedeli že pred Goethejem —, ampak ker je ves čas prisotna dilema v samem Faustu na koncu tako neusmiljeno, neinteligentno in banalno izbrisana, povožena, da celovečerni projekt in njegovo vrednost zanika. Faust ni “psovalec z odra”, ampak mora ohraniti digniteto. Človek se ne spremeni tako zlahka, kot misli Pandur.

Vračanje k izvornim tekstom

Tomaž Pandur je predstavnik svetovnega režijskega teatra, ki je bil v razvoju in v kratkem zenitu v zadnjih treh, največ štirih desetletjih, vendar se režiserji zdaj vračajo k izvornim tekstom. To ne velja samo za dramo, temveč morda še bolj za opero.

Res pa je, da prihaja celo do sočasnih, kontrastnih ali obojestranskih pristopov, kot smo poleti videli na Salzburških slavnostnih igrah v Beethovnovem Fideliu v režiji Clausa Gutha in Mozartovi Figarovi svatbi v režiji Svena-Erica Bechtolfa. Primerjava hitro pokaže, da samovoljna režija ne funkcionira in da so umetniki vedno večji od režiserjev. Tu pa se kaže Pandur v prepričanju, kot da je on večji od Goetheja.

Že 25 let

Dobro, v to je Pandur prepričan že 25 let, od prvega do tretjega Fausta. Naslednjih 25 let ima čas spoznati, da je Goethe vendarle malenkost večji. Veliko težje je biti “filolog”, kot temu rečejo Italijani, kot pa modno jemati dramsko snov po svojem okusu. Tega se je Evropa že naveličala in čaka na režiserja s svojo inteligenco videnja, razumevanja in gledališkega udejanjanja predeksistenčnih umetniških veličin, ko je treba poznati in znati vsak detajl in ga na odru prepričljivo realizirati vsako sekundo in minuto…

Pandur bo moral spremeniti svojo poetiko, svojo gledališko filozofijo, kanalizirati svoj veliki ego k drugačnemu cilju, ki pa ga za sedaj očitno še ne vidi. Pri njem se zdi, kot da teksta v resnici ne bere in o njem ne odloča on, ampak njegova sestra!

Pandur je že 25 let prepričan, da je večji od Goetheja. Naslednjih 25 let ima čas spoznati, da je Goethe vendarle malenkost večji.

Vizualno in tehnično markantno

Markantna je bila v Križankah scenografija (Sven Jonke, Numen). Na trenutke ali v nekaj segmentih je bila mednarodne veljave, še ne čisto svetovna, če pomislim na scenografije nekaterih Wagnerjevih oper v Scali, Metropolitanski operi, Bayreuthu, Valencii in v Firencah (La Fura dels Baus). A za tak podvig bi potrebovali (ob vsem znanju) več kot milijon evrov, ne pa menda le 170.000. To še ni predstava za vrhunsko Evropo, kvečjemu za Mehiko…

Križanke so tokrat dale svoj tehnični maksimum: veliko vode čez ves oder, smiselni prelomi, odpiranje in zapiranje sten(e), prenos dramskega dogajanja v globino odra… Veliko je bilo tudi dobrih svetlobnih in video efektov (Dorijan Kolundžija), odlični kostumografski dosežki (Felype de Lima).

Manj posrečena, preskromna, premalo inventivna in izrazita je bila glasba (Primož Hladnik in Boris Benko, Silence) in posledično oblikovanje zvoka (Srečko Bajda). Kot da bi se bali, da bomo gledali opero. Precej slabo v tem smislu je bilo Marjetičino nemško petje.

Brez celovitosti po Goetheju

Kljub Pandurjevi prepričanosti, da tako je, v tem motivičnem izboru teksta ali tekstov vendarle ni bilo celovito zasnovanih likov, kakršni bi lahko bili, če bi režiser videl njihovo celovito pojavnost (po Goetheju). V tej fragmentarnosti se izmenoma dogaja vrhunska igralska identiteta teksta, lika in njegove interpretacije, pa spet nihajoča, padajoča, z nepotrebnimi “filmskimi” (snemalnimi) “sekvencami” razvrednotena in posledično na trenutke precej dolgočasna.

Branko Šturbej kot Mefisto v Faustu v režiji Tomaža Pandurja. — [Fotografija: Aljoša Rebolj/SNG Drama Ljubljana in Ljubljana Festival.]

Igralci še niso rekli vsega

Videli smo več igralskih dosežkov, a igralci Drame SNG Ljubljana še niso rekli vsega, kar bi lahko in česar so sposobni tako odlični igralci kot ob že omenjenem Samoboru Branko Šturbej kot Mefisto, čeprav se mi je zdel rahlo prekomičen in premalo zlodjevski; Polona Juh kot Marjetica (Margareta), ki bo svojo interpretacijo verjetno še stopnjevala v manj hladnem notranjem ambientu Drame; Barbara Cerar kot Gospa Mefisto, bolj kot iz kake “štimunge” Mephista Klausa Manna; Branko Jordan kot Valentin, režijsko precej svojevoljno in slabšalno postavljen; in Uroš Fürst kot Vodja kabineta (mafije? družine?). Oni štirje mladci niso bili tisto, kar sem si po tiskovni konferenci predstavljal — kot kakšno novodobno družinsko podjetje z “očetom”…

Tomaž Pandur ima čas, voljo in moč, ustvarjalno energijo ter elan, da bo dosegel Goethejevo starost in s tem njegovo modrost. A zdaj je star natanko toliko kot je!


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu marijanzlobec.wordpress.com v torek, 22. septembra, pod naslovom »Pošiljam vas k hudiču« ali kako vidi baje Goethejevega Fausta Tomaž Pandur. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE