Izvenšolske dejavnosti: Otrok ni kralj

22.9.2015 / 06:08 Komentiraj
Prvo pravilo pri nas doma je, da otroci ne hodijo na dejavnosti, dokler tja ne morejo sami. Ker midva nisva taksista.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Odkar se je začelo šolsko leto, prebiram reklamne letake, ki jih fantje vsak dan nosijo iz šole. Za razliko od obvestila o naravoslovnem dnevu, ki običajno pride do mene, ko je ta že mimo, so ti letaki vestno spravljeni v mapah. Da se le ne bi izgubili.

Letaki reklamirajo obšolske dejavnosti. Ne vem točno, od kod se vzamejo. Nekatere verjetno razdelijo učiteljice, večino pa kje poberejo ali jim jih v roke porinejo “pospeševalci prodaje”, ki se v teh jesenskih dneh radi sukajo po šolskih hodnikih.

Otrok ni kralj

Vsebina letakov vsako leto sproži pravo evforijo. Ker oni bi se šli vse. Nogomet, košarko, odbojko, rokomet, judo, tenis, šah, tabornike, angleščino, glasbeno šolo, gimnastiko. Celo standardne in latinskoameriške plese pa akrobatski rokenrol in ritmično gimnastiko.

V šolo grejo, ker morajo, po šoli, ko bi šli lahko domov, pa jih to niti najmanj ne zanima. Ni vprašanje, kako bodo zmogli, kar je potrebno za šolo, ampak kaj vse bodo počeli, ko odzvoni konec pouka.

Demokracijo pri odločanju o tem, katere dejavnosti bodo obiskovali in koliko jih bo, smo pri nas ukinili že kmalu po tem, ko je pred leti letake domov začel nositi najstarejši. Otrok ni kralj in po mojem je dobro, da to pogruntaš, preden je star deset plus.

Taksi, ne hvala

Prvo pravilo pri nas je, da dejavnosti ne moreš obiskovati, dokler tja, kjer se ta odvija, ne zmoreš sam. Ker midva nisva taksista, ki bi tri komade po urniku razvažala na različne konce Ljubljane. Otrok se ne da vzgajati na zadnjem sedežu avtomobila. 

Pa tudi čakalne ure ni v najinem sistemu. Raje na lokalnem igrišču z njimi mečeva na koš ali jim bereva pravljice. Zelo rada tudi sediva na domači terasi in prisluškujeva otroškemu živ-žavu, ki prihaja z ulice. Pa čisto okej se nama zdi, če zjutraj nimamo pojma, kaj bomo počeli popoldne. Takrat bomo končno imeli čas, da damo domišljiji prosto pot. Lahko pa tudi, da ne bomo počeli nič in bomo gledali v luft.

Za to, da ne bom ambiciozna mama, sem se odločila zavestno. Je pa res, da je to za današnji čas precej ambiciozna odločitev.

Hello?

Letos so v nekaterih osnovnih šolah uvedli poučevanje angleškega jezika že v 1. razredu. Zdaj vlada prava panika, ker starejši učenci niso dobili te priložnosti in se bodo angleščino začeli učiti po starem sistemu, kar je (šele) v 4. razredu.  

Pri nas je slučajno tako, da en otrok obiskuje prvi razred, drugi pa 2. Za razliko od večine staršev, mene bolj moti to, da bojo z angleščino matrali prvega, in ne to, da je drugi ven iz igre. Nesporno drži, da se otroci hitro naučijo tujega jezika. Mlajši ko so, hitreje gre.

Ampak ne, če se ga učijo v šoli. Po mojem ta recept drži samo, če se ga učijo na isti način, kot se naučimo maternega jezika. Mimogrede. Kar pravzaprav pomeni, da sploh ne gre za tuji jezik. Srečni torej tisti, ki imajo dvojezične starše, in tisti, ki so se za nekaj let znašli v vrtcu čez lužo.

Naši sončki pa bodo do konca šolskega leta vse prej kot “fluent”. Moja prognoza je, da ne bodo prišli dosti dlje od “hello” in “how are you”, pa znali bodo zapeti nekaj angleških pesmic, pri čemer je vprašanje, če jih bodo tudi razumeli.

Učiteljica, good luck!

Nič torej ne zavidam njihovi učiteljici, ki je sicer prijazna, simpatična in verjetno tudi dobra učiteljica. Je pa tudi malo prestrašena. Ona namreč ve, da čudeži niso v njeni moči.

Zato se je na roditeljskem sestanku, na katerem je predstavila program učenja angleščine v 1. razredu, sicer malo po ovinkih, ampak vseeno dovolj jasno vnaprej opravičila, ker znanje prvošolcev ob koncu šolskega leta morda ne bo takšno, kot si starši predstavljamo. Da ne bomo potem hodili jokat.   

Če naš partner ni Anglež, Američan, Avstralec ali kar je še takšnih, so naše zaveznice kvečjemu risanke, ki niso sinhronizirane v slovenščino. Ko bodo ukinili te, bo to našim otrokom odneslo bistveno več kot jim zdaj prinašajo ure učenja angleščine v začetnih razredih osnovne šole.

Kaj pa glasbena šola?

Ko sem bila otrok, sem si neskončno želela igrati klavir. Razlog za to, da mi starši te želje niso uresničili, je bil, da za klavir ni bilo denarja, poleg tega ga nismo imeli kam postaviti. Nad cenejšim in manjšim inštrumentom sem zavihala nos, in tako je bilo moje glasbene kariere konec, še preden se je sploh začela.

Najprej sem bila nevoščljiva sošolkam, ki so hodile h klavirju. Ko so vse po vrsti ugotovile, da je igranje klavirja nočna mora, pa ne več. 

Tudi danes redko srečaš otroka, ki z veseljem hodi v glasbeno šolo. Sploh v javno. In večina jih svoj inštrument ob prvi  priložnosti zabriše v kot.

Starši pravijo, da je glasbena dril, ki koristi za življenje. Da imaš potem delovne navade, disciplino, zicleder. V zameno za to, da zasovražiš glasbo? Po mojem je to kar visoka cena.

Ampak saj pravim – jaz res nisem ambiciozna mama.

Vse je biznis

Strokovnjaki pravijo, da bi se morali otroci več prosto igrati med sabo, brez nadzora odraslih. Postavljanje pravil, reševanje konfliktov, prilagajanje drug drugemu. Pa da včasih sploh ne vejo, kaj bi počeli. Namesto tega jih dostavljamo na vse konce in kraje, kjer neki drugi odrasli točno določijo, kaj naj tam počnejo in jih ob točno določenem času vrnejo staršem, ki točno vejo, kaj bodo njihovi otroci počeli do točno določenega trenutka, ko bodo šli spat. 

Ampak — obstajajo tudi dejavnosti, ki obrodijo podobne sadove kot samostojno igranje. Ker vse je biznis. Otroka lahko recimo vpišete na možgansko telovadbo, kjer ga izurijo v koncentraciji, spominu, intuitivnem reševanju problemov, iskanju kreativnih rešitev itd. Do uspešnega odraslega je potem samo še korak.

Ne, res nisem ambiciozna mama.

Nekaj pa vseeno počnejo

  • Mogoče kdo misli, da sem piarovka Taborniške zveze Slovenije, ampak taborniki se mi zdijo okej. Sploh za današnji čas. V bistvu jih ne jemljem kot dejavnost, ampak bolj kot lifestyle, ki ustreza naši družini.
  • Iz varnostnih razlogov so vsi trije mulci hodili na plavalni tečaj. Čim prej smo namreč želeli preprečiti možnost, da se kdo utopi.
  • Mlajša dva, ki še ne znata sama na avtobus, v okviru šole igrata šah in hodita na gimnastiko.
  • Odkar zna sam na avtobus, najstarejši trenira košarko. Treningi so štirikrat na teden, čez vikend ima tekme. Vsako leto je bolj zagnan. Dobro mu gre.

S tem, da so otroci ambiciozni, ni nič narobe.

Otroci grejo v šolo zato, ker morajo. Po šoli, ko bi šli lahko domov, pa jih to niti najmanj ne zanima. — [Fotografija: Fokuspokus.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE