Ugriz kobre za 500$ oz. UN Millennium Goals Reality Show

22.9.2015 / 06:06 Komentiraj
Statistika je lepa, prijazna pomožna veda, ki lahko nadomesti znanstvene dokaze vedno, ko jih nimamo ali nam niso všeč.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Statistično vzeto gre svetu bolje, kar dokazuje letni indeks Združenih narodov o razvoju narodov, “ker so se po vsem svetu povečali prihodki, izobrazba in življenjska doba”.

Se opravičujem strokovnjakom OZN in predstavnikom MZZ, da si drznem imeti pomisleke.

Kaj naj s statistiko?

Ne vem, kam naj uvrstim okrog 60 milijonov beguncev, razseljenih oseb in vedno večjega števila oseb obeh spolov in vseh starosti, ki bežijo s svojih domov. Tudi ne vem, kaj si naj mislim o milijonu in pol ogroženih otrok v nemirnih afriških državah. Nekateri bodo končali kot trupelca na obalah Sredozemskega morja — vendar niti mrtvi ne bodo zbujali nobenega zanimanja več. Zanimanje smo že pokonzumirali.

Še nikoli v novejši zgodovini ni bilo tolikšnih množic, ki bi bežale pred nasiljem v lastnih državah. Seveda jih poganja tudi želja po boljšem življenju. In še kaj.

500$ za ugriz kobre — nerentabilno

Optimizem zaradi zmanjšanja števila obolelih za malarijo je omajalo spoznanje, da se je komar anofeles prilagodil repelentom, ki postajajo neučinkoviti. Z njimi so prepojene mreže. Seveda mreža ščiti tudi, če je nepoškodovana in pravilno napeta okoli ležišča.

Farmacija s pomočjo zdravnikov nadzoruje nekatere bolezni — recimo HIV — veliko bolj učinkovito kot ob sprejemu Ciljev tisočletja.

Hkrati pa beremo, da bo kmalu zmanjkalo protistrupa za ugriz ene najbolj strupenih kač, kobre. Proizvodnja je za firmo Sanofi Pasteur nerentabilna. V Podsaharski Afriki ta vrsta kač na leto ugrizne okoli 1,5 milijona ljudi, torej za tri četrtine Slovenije. Zdravljenje lahko preseže 500$ — kar je več kot tamkajšnji letni prihodek na prebivalca.

Opismenjevanje

Šolanje otrok: za napredovanje v življenju je osnovno šolstvo najpomembnejše. Vzročna zveza med revščino in dostopom do kvalitetnega šolanja je bila večkrat znanstveno dokazana. Kvalitetno izobraževanje povečuje odpornost na revščino.

Napredek, na katerega se sklicujejo Združeni narodi ob vrednotenju Ciljev tisočletja, je negotov, če se v Afganistanu vrnejo na oblast talibani in morda zavzamejo del Pakistana in če se bodo ZDA odločile sprejeti izraelsko pobudo za vojno proti Iranu, kjer je šolanje dostopno tudi dekletom. Kako bo s šolanjem deklet v novi, kaotični državi?

Dekletom je iz tradicionalnih razlogov, ki jih zapovedujejo običaji, zaradi skromnih družinskih proračunov ali iz varnostnih razlogov — recimo strah pred ISIS, Boko-Haramom ali Al-Kajdo — zelo omejen dostop do nadaljevanja šolanja, ki je v dobi sodobnih komunikacijskih sredstev in selitve dela k cenejšim, a izobraženim delavcem po vsem svetu nujno za vstop na trg delovne sile.

Ne trdim več, da je globalizacija slaba

Zmanjšanje skrajne revščine in lakote za polovico je bil cilj, ki naj bi bil dosežen že leta 2010. Merilo je prihodek 1,25$ na dan.

Koliko je k temu prispevala globalizacija in selitev dela k ljudem — in ne državne in lokalne politike?

Recimo to preprosto dejstvo, da so tako majhne firme kot velike korporacije del svoje proizvodnje ali storitev preselile iz ZDA v Indijo, kjer je dovolj izobraženih ljudi z znanjem angleškega jezika. Pri tem profitirajo vsi: ameriške firme, ki za isto stvar plačajo indijskemu strokovnjaku 1.000$, v ZDA pa bi jih stal 2.500$. Ta človek, ki bi lahko bil doma brezposeln ali slabo plačan, recimo 350$, lahko popravi družinski standard za skoraj 300%.

Ne trdim več, da je globalizacija slaba, čeprav ima tudi slabe strani. Kot vse na svetu. Prej bi rekel, da antiglobalisti niso na strani razvoja. Vprašal bi se, na čigavi strani so. To se vprašam pri vsakem zagretemu ekstremistu, ki stoji za takšno ali drugačno popularno idejo.

Antiglobalisti niso na strani razvoja. Vprašal bi se, na čigavi strani so. To se vprašam pri vsakem zagretemu ekstremistu, ki stoji za takšno ali drugačno popularno idejo.​

Kdo je 1.800-krat več vreden?

Glede zmanjševanja revščine je dobro vedeti, da je bilo razmerje med povprečno plačo in menedžerskimi prejemki dve desetletji ali tri po 2. svetovni vojni v razmerju okrog 1:40, danes pa je 1:300.

V Sloveniji je bilo leta 2011 celo 1:704. Tolikokrat več je namreč znašal povprečni bruto prejemek predsednika uprave gradbenega podjetja Primorje Dušana Černigoja.

Če se poigravamo s tistim 1,25$ na dan, je bila njegova plača tolikšna kot je po priznanem minimumu OZN zaslužilo kakšnih 1.800 ljudi na robu skrajne revščine. Ali lahko rečemo, da je nekdo 1.800-krat več vreden kot slehernik? Ali drugače: lahko nahranimo 1.800 ljudi, če odpravimo enega?

Pok nepremičninskih balonov in finančni zlomi niso spremenili razmerij. Nasprotno, celo povečali so razlike. Države so vrgle davkoplačevalski denar v sanacijo bank, te pa še vedno vodijo volkovi z Wall Streeta.

Ali lahko rečemo, da je nekdo 1.800-krat več vreden kot slehernik? Ali drugače: lahko nahranimo 1.800 ljudi, če odpravimo enega?

MZZ in “najboljše novice iz sveta”

Naslov članka v okviru akcije Najboljše novice iz sveta, ki ga distribuira Ministrstvo za zunanje zadeve, se glasi: “Svet se je odločil, da bo za vedno odpravil revščino.”

Ojoj. Bere se tako lepo kot takrat, ko so se bog ali bogovi odločili, da bodo iz nič zgradili najboljšega od svetov. Pa jim ni uspelo. Svet ne more za vedno odpraviti revščine, drog, prostitucije in mafije. Lahko pa to zmanjšuje, nadzoruje, odpravlja. Nedovršno. Nedovršnost ne zveni nič manj optimistično, nima pa pridiha utopičnosti.

Digitalna revolucija bo tako kot vse dosedanje revolucije prinesla dobre in slabe strani, tako žrtve kot nove deležnike dobrobiti. Če okrepimo dobrobiti — nova delovna mesta, dostopnost znanja na daljavo, novo internetno demokracijo, potem bomo oslabili slabe posledice.

Resničnostni šov

Pametna in organizirana EU bi lahko brez težav poskrbela za 6 milijonov beguncev — kar ni niti 2% njenega prebivalstva —, pa se je že ob nekajstotisoč nesrečnikih klavrno zlomila.

Kako mislimo potem doseči nove razvojne cilje? Na papirju veliko lažje kot v resničnem svetu. Uradna statistika OZN je kot resničnostni šov: ta se pretvarja, da je resničnost, čeprav jo le fingira, podatki OZN pa fingirajo verodostojnost. V resnici nas eni in drugi mečejo na finto, mi pa se pretvarjamo, da smo samo gledalci.

Figo smo samo gledalci. V glavnem smo vsi žrtve, če nismo managerji s 300-kratnikom povprečne plače.

Nekateri znajo iz katastrofe potegniti prednost in dobiček. Rečejo recimo: “Prihaja kaos. Na žalost.” — pa ne verjamem, da jim je iskreno žal. Prej nasprotno. V tem vidijo priložnost. Na žalost.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE