Fiktivni pogovor Simonette Sommaruga s Cerarjem, Janšo, Pahorjem, Erjavcem

Na poti v Köln, 16. septembra 2015

Prejšnji teden sta istega dne pritegnili mojo pozornost dve stvari. Najprej pismo 15 intelektualcev z desne polovice političnega spektra, v katerem Cerarju in Janši predlagajo veliko koalicijo, kar bi v trenutnem razmerju moči pomenilo vladanje strank SMC in SDS.

Cerar bi zaenkrat bil vodja, vendar ni dvoma, da bi ga Janša počasi izrinil s premierskega fotelja.

Druga stvar pa je bil obisk predsednice Švicarske konfederacije Simonette Sommaruga. V medijih sem opazil poročila o njenih pogovorih s slovenskimi politiki o begunski problematiki in švicarski odločitvi, da omejijo priseljevanje, in o različnih projektih, ki jih Švica v Sloveniji finančno podpira.

Kaj povezuje pismo intelektualcev in obisk iz Švice

Prvo in drugo na prvi pogled nimata nič skupnega. Zdi pa se mi, da bi prav obisk prve dame med enakimi politiki v švicarskem samosvojem političnem sistemu lahko zdramil zaspano in apatično slovensko družbo.

Osnova iz pisma je dobra, vse stranke in politiki naj združijo moči. Manjka samo še malenkost — nadzor ljudstva, ki ga je najbolje urediti z neposredno demokracijo. In tako postaneta pismo o veliki koaliciji in obisk Simonette Sommaruge naenkrat povezana.

Naivnost intelektualcev

Najprej o pismu. Ko pogledam imena podpisnikov, težko verjamem, da so nekateri intelektualci lahko tako zelo naivni. Želijo si veliko koalicijo. Želijo si, da Janez Janša in Miro Cerar stopita skupaj. Želijo si, da bi v Sloveniji zmagala logika večinskega volilnega sistema.

Avstrijci imajo že dolgo — vsaj dva mandata — veliko koalicijo ljudske stranke (ÖVP) in socialistov (SPÖ). Tudi v Nemčiji je že drugi mandat na oblasti črno-rdeča velika koalicija CDU/CSU in SPD, ki jo materinsko vodi Angela Merkel.

Pa imate občutek, da se v teh dveh državah družbeno in politično sploh kaj premika? V takšnih političnih sistemih, kot si ga je žal izbrala Slovenija po osamosvojitvi, so velike koalicije namenjene samo vzdrževanju statusa quo, čim manjšim političnim premikom, pretresom in spremembam.

Se vam res zdi, dragi intelektualci, da je Slovenija takšna država? Je Slovenija res skupnost, ki ne potrebuje premika, temveč samo vzdrževanje obstoječega?

Politični samomor

Glede na vse, kar se v Sloveniji dogaja zadnja leta ali že kar desetletje, pogumno ugibam, da bi bilo združevanje najmočnejših političnih sil v veliko koalicijo v Sloveniji podobno političnemu samomoru. Morda si to želijo ljudje, ki bi radi ohranili obstoječe stanje? Takšnih niti ni tako zelo malo.

Slovenija veliko bolj potrebuje drugačno politično idejo, drugačen koncept družbenega dogovarjanja in očiščenje od sedanjih kvazi elit — in ljudi iz druge in tretje vrste, ki močno, čeprav nevidno vplivajo na to, da se v Sloveniji zelo malo spremeni (na bolje).

Simonetta Summaruga

Zdaj pa še o obisku Simonette Sommaruga v Sloveniji. Gospa je predsednica švicarske konfederacije samo pogojno, saj v Švici zvezno vlado vodi kolektivni organ. Predsedstvo oziroma Bundesrat šteje sedem enakopravnih članov, ki prihajajo iz štirih najmočnejših strank z zadnjih parlamentarnih volitev. In gospa vedno govori v imenu vseh sedmih. Nikdar v svojem imenu, v imenu koalicije ali še huje, svoje stranke. Ko v Švici postaneš Bundesrat, je najbolje, da pozabiš na svojo stranko.

70-80%

Štiri najmočnejše stranke, torej. V Sloveniji bi to pomenilo, da so v takšni vladi SMC, SDS, SD in še DeSUS ali NSi. Skupaj torej 70 ali 80 odstotkov volilnega telesa.

Švicarji razumejo, da bi tako močna koalicija bila nevarna za demokratični ustroj njihove družbe, zato skoraj vse odločitve te raznolike in majhne ter učinkovite vlade preverjajo še z referendumi.

Zvezna vlada je v Švici namreč zelo šibka. Jedro odločanja v družbi izhaja iz kantonov. Kje so torej slovenske dežele? Vsega sedem švicarskih ministrov skrbi za samo to, da sistem deluje — in deluje odlično. Slovenija ima štirikrat manj prebivalcev kot Švica, z malce cinizma si upam trditi, da bi lahko dobro delovala tudi s štirimi ali petimi ministri.

Vest je pred stranko

Skoraj vsi poslanci v švicarskem parlamentu svoje prepričanje in vest postavljajo pred strankarsko ubogljivost in tako tudi glasujejo. S tem pogosto preprečujejo sprejem slabih, škodljivih zakonov. Zakaj? Dobro se zavedajo, da njihovi odločitvi skoraj praviloma sledi še preverjanje pri volilcih, ki na referendumu le redko sprejmejo slabe odločitve.

Politiki v Švici nimajo lahkega dela. Simonetta Sommaruga bi lahko to potrdila z mnogimi primeri. Ves čas morajo krmariti med različnimi interesi, ki jih oblikujejo gospodarstvo, družbena gibanja, politične stranke in večina volilnega telesa.

V bistvu sploh niso politiki, kot strankarsko udejstvovanje razumejo slovenski politiki, mediji in tudi velik del javnosti, temveč samo uradniki, ki skrbijo za čim bolj učinkovito delovanje njihove države.

Zgrešili so bistvo

Nazaj k pismu. Intelektualci, ki so s podpisi želeli vzbuditi pozornost — morda pa tudi začeti razpravo o spremembah v slovenskem političnem prostoru —, so še enkrat zgrešili bistvo.

Ne gre za to, da bi Slovenija potrebovala močno vlado nekaj strank, ki so si zagotovile velik del glasov in ki bi potrebovale legitimiteto za samosvoje politično izvajanje nujnih reform — seveda v imenu ljudstva, kot v pismu namigujejo intelektualci.

Mnogo bolj pozorni bi morali biti na obisk Simonette Sommaruga. Elegantna gospa iz Berna bi jim lahko z zgledi, še bolj pa s predlogi in pojasnili, zakaj je Švica politično, gospodarsko in civilizacijsko ena najbolj uspešnih družb na svetu, pokazala, kako res demokratično urediti svojo družbo.

Kako bi tekel ta pogovor

Naj za konec takoj razblinim iluzije. Recimo, da bi res prišlo do takšnega pogovora med slovenskimi politiki in Simonetto Sommaruga. V neki gostilni, za zaprtimi vrati, jasno.

Najprej bi Miro Cerar vprašal:

“Torej ne bom več najpomembnejši politik v državi, kajne?”

“Nikakor, Miro, samo še eden od sedmih enakopravnih boste,” mu bo odgovorila Sommaruga.

“Če bo SDS dobila relativno večino na volitvah, jaz sploh ne bom premier. Ste to mislili?” bo dodal Janša.

“Ne, ne boste premier, Janez. Boste samo enakopraven član predsedstva. Nič pomembnejši od preostalih šestih,” se bo spet nasmejala Sommaruga.

Potem se bo posvetilo Pahorju: “Hja, mene potem sploh ne bo. Takšna država ne rabi predsednika, kajne?”

In odgovor gospe Sommaruga bo spet razočaral omizje: “Ne, Borut, tudi vas ne bo. Ne bom vas mogla povabiti v Švico.”

Nekje z roba dolge mize se bo nazadnje zaslišalo Erjavca: “Ampak upokojencev je tudi v Švici največ. Torej bo DeSUS vsekakor ostal v vladi.”

Malce v zadregi mu bo Sommaruga odvrnila: “Karel, v vladi boš samo, če bo tvoj DeSUS vsaj četrta najmočnejša stranka na volitvah. A tudi v tem primeru boš brez moči. Zahteve ene same stranke nimajo v švicarskem parlamentarnem sistemu nobene moči.”

Na to bo Karel odgovoril: “Jah, potem je pa res brez pomena, da sem v takšni vladi.”

In tako naprej…

Po dveh urah bi se od Simonette Sommaruga prisrčno poslovili in ji zaželeli srečno pot domov — potem pa družno ugotovili, da si družbe po švicarskem vzoru nikakor ne želijo. Obljubili bi si, da bodo delovali tako, da slovenski mediji ne bi naglas razširjali takšnih idej.

”Že to, kar je povedala, je katastrofa. Kaj bi šele bilo ob vsakem referendumu. Pa vse te davčne reforme, dvigi DDV, davki, ničesar več ne bi obvladovali. Lahko bi se le še izselili,” bi za konec dodal še ves čas molčeči Mramor.

Morda vam je zdaj malo bolj jasno, zakaj švicarskega modela v Sloveniji nikdar ne bo. Razen, če…

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 16. septembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Vlada naj bodo največje stranke, ljudje pa opozicija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.