Moj nono je bil brat od Stanka Vuka. Okej?

21.9.2015 / 06:08 Komentiraj
V glavnem, point je ta, da sem rojena v Ljubljani. In sem Ljubljančanka, pa čeprov netipična. Hočmo, nočmo, tko to je.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Par dni nazaj me je en model napizdil k mladga mačka: “A štajerski evri pa niso zadost dobri?”

Point je bil v moji knjigi Creepyatrija, ker da ni dostopna na Štajerskem. Tko kot ni dostopna nikjer, sam v Trbovljah jih majo. Sem bla sam: “WTF, kakšne otročarije so pa to?”

Kaj me briga iz kje je kdo. Če bi blo po mojem, bi me še v vesolju brali. In sem prov začutla tist kao napad: “Sam za Ljubljančane si poskrbela.” Ker sem Ljubljančanka.

Kar je en velik bullshit

Morm prov rečt, da me berejo po celi Sloveniji in da mojo ljubljanštino vsi vzamejo v zakup. Me vabijo po celi Sloveniji na bralne večere. Ni da ni. Česar sem ful vesela. In ne, ker morm vsem rečt, da to ni zame.

In sem začela razmišljat, zakaj se je model tko počutil. Kot da bi bil ogrožen. Kokr da bi bla Ljubljana ne vem kaj. Ljubljana je ena navadna vas. Če mamo clo 25 številk avtobusov pa živalski vrt, to še nč ne pomen. Maš bebce pr nas, pa maš kul folk. Maš bebce pr vas, pa maš kul folk. Čist sam tko laufa life, nč drugač.

“Sam moji ta stari so Primorci…”

In pol k da bi se opravičevala, rečem: “Sam moji ta stari so Primorci.” Pol je pa takoj boljš, folk čist pomirjen: “Aha, sej se je nam zdel, da nisi tipična Ljubljančanka.”

No, nisem jaz tipična nč. Ampak kaj nej bi bil tipičen Ljubljančan? Če mate une pozerčke v mislih, unih jaz živa videt ne morm. Jaz mam sebe za Ljubljančanko, k je Primorka. Jaz nisem imela babic, starih mam al non v Ljubljani. Poletja sem preživljala na Primorskem, še vedno govorim dobr primorsko.

Mladoporočenca z Ulice Rossetti

In sem tud ponosna na svoje korenine. Brat mojga nonota, stric mojga fotra, je bil pesnik in pisatelj Stanko Vuk. Še danes hodim k noni v tisto hišo, kjer je živel. Pisal non stop o Krasu in se zavzemal za pravice Primorcev. Dokler ga niso — starga 32 let — ubili, skupaj z ženo Danico, sestro Pina [Pinka, op. FP] Tomažiča, v njunem fletu v Trstu. Via Rossetti 31. Še dans se ne ve kdo.* Politične fore. Dolge zgodbe. Jebe.

Hočmo, nočmo

Drugač se mi pa prov fajn zdi, da so vsi moji bratranci in sestrične al kiparji ali slikarji, sam jaz sem zalutala v pisanje. Jebat ga, če nimaš šole, je najboljš, da začneš pisat. Jaz brez šole, Stanko ne. Stanko je mel une črkice pred imenom, dr. neki.

V glavnem, point je ta, da sem rojena v Ljubljani. In sem Ljubljančanka, pa čeprov netipična. Hočmo, nočmo, tko to je.

Kako rečt žabarju žabar v ksiht

Ta vikend sem se povabila k frendom na Obalo. In sem vsazga takoj vprašala: “Kako Obala vidi Ljubljančane?” Najprej jim je mal neugodno, ker kako rečt žabarju žabar v ksiht, pol jim prodaš zgodbo, da bo v kolumni, se pa hitr s štrika spustijo: “Žabarji. Naduti. Pridejo sem delat štalo. Ljubljanske srajce.”

Hja. In pol sem še Ljubljančane spraševala, k so isto prišli za vikend, kakšne izkušnje majo z Obalo. Opet smo bli tam: “Men je dal zanč model kazen za narobe parkiranje. Pa glih sam men. Noben drug avto. Sam jaz, ker sem mel LJ tablice.”

Ma ne me jebat! Da dejansko en bumbar s kapco okrog hodi pa vidi ljubljansko registracijo in mu skor pride, ko nalepi pildek in si misli: “Hop, Cefizelj, pa te imam.” Kakšna služba je pol to, na hojladri kazni okol talat? Je pol v Ljubljani isto? Da da ta drug bumbar enmu takoj kazen, ker ma pa KP tablico?

Ta drug frend mi je rekel, da ga ja ena kolerična teta, k ga očitno že dolg ni fasala, sterala v PM na enem parkingu, zarad ne vem česa že: “Prekleti Žabarji! Jaz ne bom prenašala te vaše umazanije od Ljubljane do Strunjana!” Frend ji je sam odgovoril: “Ja, Ljubljana je vsega kriva.” No, jaz ji predlagam vibrator.

Fuck, pol si še v štacuno nisem upala, da ne bom kej zakvakala na blagajni pa z marelo dobila po glavi.

Zakaj glih Ljubljana?

Pol sem še velik Neljubljančanov vprašala, zakaj jih glih Ljubljana moti: “Ker glavno mesto in ker mate parlament.”

Veste kaj? Dam si peljte nekam parlament pa ga futrite. Pa na prvo ladjo z njim in sam goni to nekam.

En pa mi je rekel: “Ker ne znate nč z rokami delat. Pridete sem, kao grozdje bomo obiral, pol se pa s škarjami režete po prstih.” Pa sej so njihovi prsti!

Ne sam naduteži, nesposobneži z dvema levima rokama smo kr vsi. K da bi v Močvirje nametali sam kekce, ostala Slovenija pa kao same legende. Otročarije in bolanije. K da sem od Jankovića soseda in jaz vse niti vlečem.

Vsi smo v isti pizdi, ne pa da se vasi med sabo kregajo. K čivave, k zarad občutka majhnosti in manjvrednosti skoz bevskajo.

Kaj sikaš čez mesto, ki ti daje kruh?

En frend Korošec mi večkrat prijavi: “Mi Korošci smo se odcepli. Mi smo Slovenija. Ne pa ta Ljubljana bolana.”

Ma, čaki mal. Ne živiš ti kle? “Ja, ker so službe.”

Ne bi jaz bla v nobenmu mestu za noben jeben job, če bi tko trpela. Še najmanj bi pa sikala čez mesto, k mi daje kruh. In to je sam čist navaden občutek manjvrednosti. Za čist brez veze. Kr iz navade kurcat Ljubljano.

Ne razumem, zakaj smo men vsi isti. Jaz ne bi nikol rekla "prekleti Obalarji" ali "prekleti Štajerci" in tko naprej po abecedi po celi Sloveniji. Ampak če bom jaz nekje drugje preglasna v kakšni oštariji, bo pa takoj: “Lej jo, Žabarko. Kaj zdej misli kle da je. Naduteži.”

Kdo je torej ogrožen od koga? In daleč od tega, da bi vsi tko razmišljali. Sam velik jih pa. Važn, da jaz ne. Jaz mam vse rada, dokler se mi ne dvigne živca. Pa da me bere cela Slovenija.

In ko mi je zmanjkalo izgovorov, zakaj ne hodim na bralne večere — in ne, tud v Ljubljani ne berem: depra je depra, ljubljanska ali dolenjska —, sem na povabilo na Štajersko, v zajebanciji seveda rekla: “Ne morem. Ker se mi zdi, da moj priimek čudno izgovarjate. In pol sem gotofa."


* — “Do odgovora [kdo je leta 1944 umoril Stanka Vuka in Danico Tomažič ter Draga Zajca], vsaj načeloma podprtega z empiričnim dokaznim gradivom, se je kot prvi zgodovinar šele pred nekaj leti dokopal Jože Pirjevec. Na osnovi izpovedi enega izmed morilcev, za katero je zvedel preko tretje osebe, Pirjevec meni, da so likvidacijo izvedli slovenski komunisti, ki so po besedah tržaškega zgodovinarja tedaj že imeli pod nadzorom [OF] in niso hoteli, da bi se Vuk pridružil partizanskemu gibanju, kot je nameraval, da ne bi s svojo karizmo okrepil njihovih notranjih političnih konkurentov, ki so bili potencialno nevarni.” — Iz govora novinarja Martina Breclja na spominski svečanosti v Trstu ob 70-letnici umorov na Ulici Rossetti 31. — [Op. ur. FP]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE