Načelni politiki, ki bi načeloma sprejeli begunce na dom

“Finski premier Juha Sipilä,” je poročal MMC, “je prosilcem za azil ponudil svojo počitniško hišico, nemški poslanec CDU Martin Patzelt je dva prebežnika iz Eritreje sprejel kar pri sebi doma. Prav zato smo med včerajšnjo [četrtkovo, op. FP] oddajo Tarča tudi predstavnike slovenskih strank vprašali, ali bi storili podobno.”

Jure Brankovič na podlagi njihovih odgovorov ugotavlja, da načeloma da: “Predstavniki slovenskih strank zatrjujejo, da bi načeloma brez težav tudi na dom sprejeli begunca. Izjema je Luka Mesec iz Združene levice.”

Povzetek je kar točen, vendar bi morali podrobneje raziskati, na kak način se je v njihova pojasnila prikradla “načelnost” in s tem relativizacija ali vsaj kontekstualizacija možnosti, da bi sprejeli begunce.

Kratko in jedrnato

Oglejmo si vprašanje voditelja Boštjana Anžina in nato še odgovore v zelo kratki, zaključni izmenjavi mnenj tik pred koncem oddaje.

Boštjan Anžin: “Bi sledili vzoru nekaterih evropskih politikov, ki so bili pripravljeni za begunce odpreti svoj dom? Zelo na kratko.”

Matjaž Han: “Seveda.”

Jože Tanko: “Najbrž bi.”

Simona Kustec Lipicer: “Na načelni ravni bi, ampak se bojim, da mi v praksi ob delu, ki ga opravljam, in ob mojih družinskih obveznostih, to ne bi odgovorno uspelo.”

Luka Mesec: “Vsak mora pomagati po svojih zmožnostih. Mi kot politiki moramo pomagati predvsem kot politiki.”

Na dodatno izrecno vprašanje voditelja Boštjana Anžina, ali bi jih sprejel “tudi kot domov” ali pa bi pomagal samo “kot politik”, je Mesec ponovil: “Treba je sprejeti pravilne politične odločitve.”

Karl Erjavec: “Na vsak način bi sprejel, zlasti kakšnega starejšega, glede na to, da zastopamo populacijo starejših.”

Matej Tonin: “Jaz imam 70 kvadratov veliko stanovanje, pričakujem drugega otroka, in če so se begunci pripravljeni stiskati z nami, sem jih pripravljen sprejeti.”

Alenka Bratušek: “V skladu s svojimi oziroma našimi zmožnostmi absolutno, vendar se moramo zavedati, da tudi če vsak politik vzame enega ali dva begunca, to ne bo rešilo problema.”

Kaj so hoteli povedati

Hanov in Tankov odgovor sta neposredna in pritrdilna in ne potrebujeta posebnega komentarja.

Izjemno diplomatsko zavit pa je odgovor Simone Kustec Lipicer, ki uvede dihotomijo med “načelnostjo” in “prakso”.

Ker je bilo vprašanje praktično in zato zahtevalo jasno konkretno opredelitev z “da” ali “ne”, je njen odgovor iskren v tem smislu, da je prepoznavno in odkrito nikalen. V konkretnosti življenja, skratka, se poslanka SMC boji, “da ji ne bi uspelo odgovorno” gostiti beguncev, ker ima preveč drugih obveznosti. Uspelo bi ji kvečjemu na bolj imaginarni, torej načelni ravni.

Vprašanje sorazmerja

Takoj nas prešine vprašanje sorazmerja: se ukvarjanje z družino v izrednih razmerah izključuje z nekaj pozornosti beguncem? Koliko pozornosti in vloženega časa bi begunci sploh potrebovali v skupnem deležu njenih siceršnjih opravil? Je ta delež res tolikšen, da ogroža njeno siceršnje delo?

In nenazadnje, ali je sklicevanje na “odgovoren” odnos pri tem nekaj, kar upravičuje odločitev, da ne sprejmeš beguncev na svoj dom? Ali povedano drugače: mar ni razlog za “odgovorno” ravnanje pravzaprav neodgovoren odziv na humanitarni izziv? Si predstavljamo situacijo, ko bi na poslankina vrata potrkali izčrpani begunci — brez posebnih zahtev —, ta pa bi jih zavrnila z obrazložitvijo, da jih ne more spustiti v svoj dom, ker želi ostati “odgovorna”?

Je SKL preveč ali premalo iskrena? Verjetno bi se našli zagovorniki na eni in drugi strani.

Netipičen socialist

Odziv Luke Mesca je za socialista netipičen in bi ga prej pripisali kakšnemu pripadniku Janševe stranke. Da morajo politiki pomagati kot politiki, lahko v dihotomiji “politične” in “praktične” pomoči pomeni samo to, da jim svojega doma ne bi ponudil — ker je politik.

Ker je voditelj to zaslutil, je Mescu postavil še izrecno podvprašanje, ali bi begunce sprejel domov ali pa lahko od njega pričakujejo samo politično pomoč. Odgovor je bil potem še bolj nedvoumen: za Mesca je prava izbira v njegovem primeru zgolj to, kar je že takoj rekel.

Pojasnilu manjka dodatek: so politiki torej izjema, tista kategorija prebivalstva, pri kateri je že sámo njihovo delo “kompenzacija” za nastanitev beguncev na domu?

Mesec se brani z tem, češ, politiki se trudimo delovati politično — kot da bi to izključevalo možnost, da bi se angažirali tudi zasebno. Čudna, nevzdržna in presenetljiva drža — in ena najslabših replik, kar smo jih slišali iz Meščevih ust.

Erjavčeva profesionalna deformacija

Erjavčev odgovor lahko razumemo kot “profesionalno deformacijo” prefriganega populista, ki sleherno priložnost zlorabi za promocijo stranke. Poskus “ironizacije” izjave z navedbo, da bi bil kot predsednik DeSUSa pripravljen vzeti nekoga starejšega, ne služi posebni privrženosti humanim načelom in tenkočutnosti. Gre za neskrit in ponavljajoč se piar za stranko. Kot da ima za bregom možnost, da begunca včlani v stranko upokojencev.

Matej Tonin je s svojo natančno aluzijo na velikost stanovanja in nosečo ženo prepoznavno signaliziral, da so njegove družinske kapacitete polne. Vendar je retorično spretno ponudil učinkovit obrat: čeprav nimam možnosti, da jim ponudim veliko prostora, sem to pripravljen storiti, če jim ne bomo v napoto.

S tem jih dejansko ni zavrnil — kar bi verjetno veljalo za politično manj simpatično dejanje —, na ravni namiga pa je vendarle storil prav to.

Lažna dilema

Verjetno najboljši odgovor — vsaj z vidika političnega marketinga — je ponudila Alenka Bratušek. Ne moremo ji očitati, da je zavrnila pomoč beguncem, vendar je hkrati nakazala, da je v vprašanju velika težava: taka pomoč resda gasi majhne stiske, ne rešuje pa težav v splošnem.

S tem je opozorila na dilemo novinarjevega vprašanja, ki bi ga lahko kdo hitro razumel kot lažno dilemo tipa “ali bomo vzeli begunce pod svojo streho in težav več ne bo — ali pa jih ne bomo vzeli in bodo težave ostale”.

Seveda pa novinar niti ni želel implicirati, da bi sprejem beguncev na domu politika rešil generalno težavo.

Razen prvih dveh, Hana in Tanka, ki se nista trudila z utemeljitvami (verjetno zaradi časovnega pressinga) in torej nista navedla nobenega konteksta tipa “načeloma da”, so vsi odgovorili vsaj malo zadržano in na opisani način načelno.

Najmanj izmikajoč oz. najbolj nikalen odgovor pa je bil seveda Mesčev in kot takšen je bil tudi interpretiran.

Seveda si nihče ne domišlja, da bi politiki v realnosti res ravnali na način, kot so ga nakazali. Še zlasti, ker je za begunce Slovenija videti kot izključno tranzitna država. Velike verjetnosti za preverjanje njihove iskrenosti najbrž ni.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 19. septembra, pod naslovom Načelna politika, ki načeloma doma gosti begunce. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.