Alain de Botton: Novice: Navodila za uporabo [odlomek iz knjige]

Novice nas spremljajo na vsakem koraku, ves čas si želimo vedeti, kaj se dogaja — a kako to dejansko vpliva na naše počutje? Avtor številnih uspešnic Alain de Botton v knjigi Novice: Navodila za uporabo obdela 25 arhetipskih novinarskih zgodb — od letalske nesreče do umora, od intervjuja z zvezdnikom do političnega škandala — in se vanje poglobi z nenavadno intenzivnostjo. Sprašuje se, zakaj zgodbe o nesrečah vzbudijo toliko pozornosti. Zakaj je ljubezensko življenje zvezdnikov tako zanimivo? Zakaj uživamo pri opazovanju padcev in propadov politikov? Zakaj so resne težave v daljnih deželah tako dolgočasne? De Botton je napisal ultimativni priročnik za z novicami zasvojeno družbo. Z njegovimi Navodili za uporabo se boste umirili in se s pravo mero zdrave pameti vsak dan znova učinkovito spopadali z novičarsko mašinerijo. Knjiga je izšla pri založbi Medijski partner.

III. poglavje: Svet | Informacija/Imaginacija

“Vzhod Demokratične republike Kongo je pred humanitarno katastrofo, opozarja agencija za pomoč pred regionalnim vrhom v Ugandi. Oxfam trdi, da so milijoni ljudi prepuščeni nemilosti milic in da umori, posilstva in plenjenje drastično naraščajo. Po njihovem je fokus na upornike preusmeril varnostne sile z drugih občutljivih območij. OZN navaja, da je konflikt prisilil 250.000 ljudi, da zapusti domove.”

BBC

1.

Medijske organizacije so lahko nepričakovano idealistične. V avli sedeža BBC v Londonu je na steni latinski citat, ki razglaša:

“Ta Tempelj Umetnosti in Muz posvečajo Vsemogočnemu prvi guvernerji korporacije leta Gospodovega 1931. […] Njihova molitev […] naj prežene iz te hiše vse, kar je sovražno miru in čistosti, in vodi ljudi, ki hočejo prisluhniti vsaki čudoviti in iskreni stvari in dobremu sporočilu, po poti modrosti in pokončnosti.”

V zgornjih nadstopjih lahko obiskovalec vidi, kako se ta idealizem obnese v praksi. Tam so uredništva za pokrivanje dogodkov v najbolj nemirnih in nesrečnih delih sveta. Redakcija za Afriko zaseda celo nadstropje, samo s Somalijo se ukvarja osem novinarjev, z Demokratično republiko Kongo pa ekipa treh, ki ima privilegij kotička s kavčem in razgledom na Portland Place.

Idealistično geslo o novicah se glasi takole: zlo, pasivnost in rasizem so predvsem posledica nevednosti. Če bomo pomagali ljudem vedeti, kaj se dogaja po svetu, se bodo možnosti za predsodke, strah, prevaro in nasilje zmanjšale. Mediji lahko izboljšajo svet.

2.

Pa vendar je s to logiko problem. Povzamemo ga lahko s podatki o dnevnem prometu na novičarskem portalu BBC:

• Vojvodinja cambriška bo rodila julija (5,82 milijona ogledov)
• Napoved obilnega sneženja po vsej Britaniji (4,34 milijona)
• Bowiejev comeback na top 10 singlov (2,52 milijona)
• V napadu v cerkvi v nigerijskem Kogiju 19 ubitih (9.920)
• Vzhod DR Kongo pred humanitarno katastrofo (4.450)
• Južna Afrika: 5 ubitih v klanskem obračunu med Kvazuluji in Natali (2.540)
• Konflikt v Kongu: Kagame in Kabila brez dogovora (1.890)

V določenem smislu je veliki cilj razsvetljenstva dosežen: povprečen državljan ima skoraj instanten dostop do informacij o dogodkih v katerikoli državi sveta. Toda naučili smo se tudi nekaj bolj nepričakovanega: to nikogar preveč ne zanima.

3.

Standardni odgovor medijev na to je, da je javnost preveč nezainteresirana in da jo bolj zanima — in to bistveno bolj — popevka kot pa klanski obračuni, bolj rojstvo v britanski kraljevski družini kot pa 100.000 nesrečnih otrok v osrednji Afriki, ki trpijo za rahitisom in malarijo.

Kaj pa, če bi se izkazalo, da to šokantno nezanimanje ni samo krivda občinstva? Kaj pa, če glavni razlog, da bralcem in gledalcem ni mar za dogodke v tujih deželah, ni naša nezainteresiranost ali kakšna posebna zoprnost — niti to, da bi bili opisani dogodki po definiciji dolgočasni —, temveč preprosto dejstvo, da nam novic ne predstavijo tako, da bi nas angažirale?

Kaj pa, če smo postali nezainteresirani za dogodke v svetu zaradi napačnih predpostavk medijev o tem, kako je treba svet opisovati?

4.

Prva in najpomembnejša predpostavka je, da morajo imeti novinarji profesionalno znanje za zbiranje natančnih informacij. Zaradi domneve, da se mediji v bistvu borijo proti nevednosti svoje publike, je zbiranje natančnih informacij na prvem mestu med prioritetami novinarskih šol. Nove slušatelje naučijo, kako pridobiti in prepisati citate ključnih igralcev v zgodbah, priskrbeti dejstva in številke za podkrepitev trditev, kako se izogibati moteče metaforičnemu pisanju in odstraniti osebno in kulturno pristranskost iz njihovega poročanja.

To se zdi logično. Toda problem, s katerim se publika trenutno spopada, je nekoliko drugačen, kot si ga razlaga medijski establišment: ne gre za nevednost, temveč za nezanimanje. Natančnih informacij iz tujih držav dandanes ni težko najti: vprašanje je samo, kako pokazati resnično zanimanje za njih. Eno je znati povedati, koliko ljudi je bilo ubitih v gverilskem napadu ali koliko se jih je utopilo v poplavah ali izgubilo vse zaradi koruptivnega predsednika. Izzivi takega novinarstva so tehnične in administrativne narave, saj novinar potrebuje potrpljenje, pogum in voljo do trdega dela.

Nekaj povsem drugega pa je naloga — o kateri precej bolj poredko razmišljamo —, kako vzbuditi zanimanje bralcev ali gledalcev za te dogodke. Znanja, ki jih to zahteva, pa zunanjepolitične redakcije medijev ponavadi zanemarjajo.

[…]

5.

Druga predpostavka v zvezi z novicami iz tujine pa je naslednja: bolj ko je dogodek okruten, tragičen ali morbiden, bolj je “pomemben” na hierarhični lestvici zgodb. Novinarji in uredniki so prepričani, da pomembnost dogodka določa to, da je nenavaden, da je anomalija — kar skoraj vedno pomeni, da je imel strašne, krvave, morilske posledice. Medijska vrednost bombe, ki ubije trideset ljudi, je večja od mirnega dne v ribiški vasici; izbruh tropske bolezni, ki žrtvam v treh urah razjé pljuča, velja za bolj interesantnega od rutinskega pobiranja pridelkov; razkritje mučilnih postopkov tajne službe ima večji pomen kot obred zauživanja tabul in polnjenih listov vinske trte sredi bukoličnega travnika nad reko Jordan.

Problem s to filozofijo je, da lahko naletimo na težave s kalibriranjem in prepoznavanjem abnormalnosti, če nimamo občutka za to, kar v določenih krajih velja za normalno. Iskreno zaskrbljeni nad nasilnimi dogodki smo lahko samo v primeru, če poznamo ozadje kraja, vsakdanje življenje in navade in skromno upanje tamkajšnjega prebivalstva.

Toda kljub osupljivim tehničnim zmožnostim današnjih medijev in pri vseh teh dopisništvih in dopisnikih ter fotografih in snemalcih ne dobimo nobenih informacij o vsakdanjem življenju v večini oddaljenih držav sveta. Ker noben zahodni medij tega ni nikoli zabeležil, ne moremo vedeti, ali je kdorkoli kadarkoli preživel običajen dan v Demokratični republiki Kongo; pojma nimamo o tem, kako je iti v šolo ali k frizerju v Boliviji; ostaja skrivnost, ali se je v Somaliji možno dobro poročiti; prav tako živimo v nevednosti glede pisarniškega življenja v Turkmenistanu ali tega, kaj ljudje počnejo čez vikend v Alžiriji.

Mediji nas odvržejo s padalom v središče tako imenovanih “pomembnih” dogodkov — potresov, skupinskih posilstev ali narkomafijskih napadov na cele vasi — in pri tem domnevajo, da nas bo to ustrezno šokiralo in pritegnilo. V resnici pa nas strašni dogodki ne zanimajo preveč, če nam najprej ne predstavijo navad in običajev, s katerimi bi se lahko identificirali, in dokler se ne seznanimo z vsakdanjimi trenutki in podrobnostmi, značilnimi za človeštvo kjerkoli na svetu.

Fokusiranje na to nikakor ne odvrača od “resnih” novic, temveč v resnici prestavlja podlago za nujen interes za grozljive in prelomne dogodke.

[…]

6.

Ultimativni cilj pokrivanja mednarodnih novic pa določa še ena predpostavka. V trenutni obliki se poročanje iz tujine podreja prioritetam državniških zadev in gospodarstva: skoraj izključno se namreč posveča dogodkom s področja vojske, trgovine in humanitarnosti. Novice iz tujine nam hočejo povedati, s kom bi se morali boriti, s kom trgovati in s kom sočustvovati.

Toda ta tri področja za večino niso prioritetna. Na globlji, metafizični ravni bi nam novice iz tujine morale ponujati pomoč pri učlovečenju Drugega — torej tistega na drugi strani gore ali oceana, ki nas instinktivno odbija, dolgočasi ali celo plaší in za katerega si brez pomoči ne znamo predstavljati, da bi imeli z njim karkoli skupnega.

Novice iz tujine bi morale najti način, kako nas obojestransko narediti bolj človeške. Brez tega ne bomo mogli preseči navidez nepremostljivih geografskih, kulturnih, rasnih in razrednih barier in neglede na te prelomnice razvili občutka empatije.

7.

Skeptiki bodo poskušali dokazati, da je naivno pričakovati, da bo ljudi — razen v izjemnih okoliščinah — zanimalo dogajanje v tujini. Poročila iz tujine nas bodo vedno dolgočasila, se glasi ta teza, saj smo v srcu vedno zainteresirani le zase — kar je kategorija, ki jo določajo naša družina, naši prijatelji, naša varnost, naša služba (in vreme nad našimi glavami).

Če bi recimo prižgali televizor in naleteli na aktualno dogajanje v italijanski vladi — sprejemanje proračuna v senatu v Palazzu Madama v Rimu buri duhove, stara zavezništva razpadajo, sklepajo se nova, perfidnejša —, bi samo zazehali in preklopili na drug kanal.

Toda to ne more biti vsa zgodba. Naša prirojena radovednost je v resnici bolj trdoživa, kot bi lahko sklepali iz tega primera. Včasih nas namreč prevzamejo ali celo ganejo do solz usode posameznikov z nenavadnimi imeni, ki so ne samo živeli, vladali, umrli in počeli druge nenavadne stvari v oddaljenih državah, temveč tudi v stoletja, celo tisočletja oddaljenih časih, in brez kakšnihkoli posledic za naša življenja.

Tako lahko recimo sedimo dve uri in četrt v zatemnjenem gledališču in komajda opazimo odmor, ko sledimo zgodbi pretorja v antičnem Rimu po imenu Mark Brutus, ki je nekega dne od prijatelja Gaja Kasija slišal skrb vzbujajoče vesti o načrtih, ki so jih kovali v senatu.

Kako je mogoče, da nas zanima dogajanje v Shakespearovem Juliju Cezarju? Kako to, da smo pripravljeni porabiti toliko mentalnih resursov za nekaj, kar je tako oddaljeno od naših vsakdanjih skrbi? Odgovor se glasi: čeprav igra očitno govori o nenavadnih političnih mahinacijah na italijanskem polotoku pred dvema tisočletjema, v resnici — ves čas in istočasno — govori o nas.

Če zgodbe pripovedujemo na pravi način, delujejo na dveh nivojih. Na površinskem se ukvarjajo s partikularnim in s serijami dejstev, povezanih s konkretnim časom in prostorom ter lokalno kulturo in specifično družbeno skupino — in to je ta specifika, ki nas običajno dolgočasi, ker je izven območja izkušenj, ki jih imamo.

Pod tem partikularnim pa je še skrita plast univerzalij: psihološke, družbene in politične teme, ki transcendirajo časovne in geografske nastavitve zgodbe, saj temeljijo na nespremenljivih temeljih človekove narave.

[…]

Od povprečne novinarske zgodbe ne moremo pričakovati, da bo napisana s shakespearjanskim mojstrstvom, lahko pa vztrajamo, da mora posvečati shakespearjansko pozornost univerzalijam — še posebej v primerih, ko se partikularnosti zdijo odbijajoče tuje. Obstajajo načini za prikazovanje zgodbe, s katerimi lahko premostimo kulturne in cirkumstancialne prepade in dojamemo neskončno množico izkušenj soljudi kot neusahljiv vir inspiracije, previdnosti, naukov in spoznanj.

8.

Nismo še izgubili želje po drugih krajih. Smo bitja, ki so v preteklih dobah stala v vrstah, da bi slišala pripovedi o tako imenovanih eksotičnih deželah. Problem je v tem, da so poročevalske metode sodobnih medijev — ki privilegirajo faktično natančno, tehnološko hitro, brezosebno, na krize fokusirano pokrivanje na škodo skoraj vseh drugih načinov — so zmotno pripeljale do nekakšnega globaliziranega provincializma, ko obenem vemo veliko, vendar nas obenem malokaj zanima; ko je malo nepravega poznavanja zožilo in ne razširilo obzorja naše radovednosti.

Pa vendar naše fascinacije in empatije samo dremajo. Da bi spet pridobile izgubljeno moč, morajo novice iz tujine prevzeti nekatere umetniške postopke.

Alain de Botton: Novice: Navodila za uporabo. Prevedel Marko Crnkovič. Medijski partner, Ljubljana 2014. ISBN 978-93710-2-2, 222 strani; 29€.