Dokumentarci TVS med požrešnostjo desnice in pozabo

18.9.2015 / 06:06 Komentiraj
Kako lahko TVS producira tako dobre in tako slabe dokumentarce? Je to morda zasluga zgodovinskih ran slovenske desnice?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Serija kratkih dokumentarnih filmov pod skupnim naslovom Pozabljeni Slovenci je bila na sporedu od julija do septembra. Bila je premalo promovirana in še predvajana v poletnem času. Da bi jih že tako ali pozabljene pozabili še bolj?

Škoda. Nisem si še vseh ogledala, preostanek (v arhivu) pa me že ščemi. Navdušena nad umi in pogumi, držami, odkritji, odločitvami in ne vedno prijaznimi — tudi sistemskimi — usodami, ki odstirajo manj vidne in odmevne koščke in junake slovenske zgodovine.

Pravi način, da se ponosno trkamo po prsih, kdo vse je živel na naši zemlji in pozabimo na črno-bele-rdeče delitve in meritve in neuravnotežene uravnotežnosti.

Branimir Tuma

Že samo zadnji dokumentarec o Branimirju Tumi priča o dragocenosti Pozabljenih.

Zanj sem izvedela ob razstavi Piran v filmu. Branimir Tuma je bil ekonomist, podjetnik, direktor Triglav filma v svinčenih časih, ki pa so bili zenit slovenskega filma.

Leta 1950 je najprej prevzel komercialni del firme, dve leti pozneje je postal generalni direktor. Film je imel rad, imel in uresničil je vizijo — in to s strastjo. Zmagovalna kombinacija. Kako se dela filmsko produkcijo, se je učil v tujini. Kar se je tudi videlo. Ne samo Piran, ma cela Slovenija se je spreminjala v filmsko deželo. K nam je pripeljal tujce, to je bil čas plodnih filmskih koprodukcij. Prinašale so delo in devize — po vladnem odloku so tretjino podjetniškega plusa lahko obdržali —, predvsem pa znanje in možnosti za naše ustvarjalce.

Legenda slovenskega filma

Demeter Bitenc ve, kaj govori, ko pravi, da je Tuma legenda slovenskega filma. Sam ni bil zvezda, jih je pa našel in jim omogočil, da razsvetljujejo kinodvorane. Če ne bi bilo Tume, v Sloveniji ne bi delal znameniti František Čap.

Tuma se je zavedal pomembnosti tehnične baze, izobraževanja filmskih delavcev, vzpostavil je vse potrebne pogoje za normalen, profesionalni filmski razvoj. V tistih časih je nastajalo po kar nekaj filmov naenkrat. Piran, “slovenski Cinecittà”, je gostil svetovne zvezde.

Samorastnikov bo z leti vedno več

Leta 1959 smo dobili filmske ateljeje na Fornačah. Danes neslavno propadajo. Marcel Štefančič jr., vezivno tkivo dokumentarca o Tumi, upravičeno zaključuje, da bi jih morali obnoviti in poimenovati po Tumi.

Štefančič tudi zaključuje v svoji maniri. Saj veste, kako se končajo Samorastniki, zadnji izdelek Triglav filma in Branimirja Tume? Za Marcela je to sporočilo slovenskim filmarjem: “niste kot drugi otroci in z leti vas bo več” — in dodaja, da sta Triglav film in morda tudi Tuma omagala. Kot se za prave filmske junake spodobi.

O Tumi govorijo različni ljudje, vidimo arhivske materiale iz slovenskih in filmov, posnetih v Piranu. Zvemo bistveno o njegovi družini in o Tumi kot človeku. Poročil se je pozno, najprej je bilo pomembno samo delo.

Skratka, gre za dokumentarec z vsemi potrebnimi sestavinami — z govorci, s povezovalcem, s sliko. Slika je, kot mora biti, saj je avtor dokumentarca Radovan Čok odličen in utrjen kot direktor fotografije. V malo manj kot 50 minutah.

Možina: glas v offu

V istem uredništvu nastajajo tudi Pričevalci.

Sprašujem se, kakšne kriterije ima TVS — programske, profesionalne, etične… —, da proizvaja dve tako zelo različni kvaliteti.

Gledala sem nekaj pričevalcev, vedno zelo težko do konca. Ne samo zaradi vsebine. Gre za slab televizijski izdelek. Kadriranje je katastrofa — pravzaprav gre za en sam kader —, vedno se v nekem kotu nekaj preveč sveti.

Predvsem pa moram uro in pol zdržati, da sestavim drobce, kdo sogovornik je in zakaj bi utegnil biti pomemben. Pa so pomembni. Za nekatere sicer dvomim — ali pa morda ne izvem dovolj —, a prav je, da so dobili priložnost.

Dolgočasno posredovanje zanimivih zgodb

Stvar avtorja pa je obdelava in posredovanje zgodb. Nekateri so samo stari in dementni. Nekaterim se zatakne. Nekateri malo pozabijo. Tudi ko glas v offu dreza v njih. Včasih celo dreza malo dlje, a mu ne uspe vedno. Imam vtis, da bi nekaterim rad nekaj podtaknil. Artikuliranim in strukturiranim tega ne dela. Zmorejo sami.

Špica pri Pričevalcih ni dolga kot običajno pri dokumentarnih oddajah in filmih. Arhivskih posnetkov ni.

Morda je bil avtor na kakšnem izobraževanju o TV režiji. Ne vem. Toda veščine medija mu niso pisane na kožo. To se vidi tudi v drugih njegovih izdelkih. Dela (zanj) pomembne teme na nezanimiv, neprivlačen način. Televizija ni samo tehnika, veščina, je tudi vsebina. Če prvo in drugo ne štima, zna biti vsebina dolgočasna.

Brez reza

Pričevalci niso prva oddaja brez reza. Ne tako dolgo nazaj so nas nočni posnetki simpozijev, predavanj znali prikovati pred televizor. Dobila sem poglobljeno in kvalitetno informacijo na neko temo.

Pri Pričevalcih pa nimam te potrpežljivosti. Avtor bi si lahko vzel čas tudi za take, kot sem jaz, in naredil zanimive pogovore. Očitno ga to ne zanima. Očitno ga zanimajo istomisleči in istotrpeči za klasično slovensko travmo. Za nas druge pa mu je vseeno.

Četudi je Pozabljenim in Pričevalcem skupno odkrivanje pozabljenih in temnih plati slovenske zgodovine, je med serijama velikanska razlika v kvaliteti. Pozabljeni so artikulirani in strukturirani, filmsko in televizijsko informativni in zanimivi. Pričevalci tu izgubljajo.

Požrešnost desnice

In morda prav s tem ohranjajo temno plat zgodovine in jo prenašajo v današnji čas. Tema in govorci v Pričevalcih so snov za zgodovinarje, arhivarje, raziskovalce, muzealce. Se je kdo od njih že oglasil? Potrdil ali ovrgel večinoma duhamorne monologe? Kako sploh parirati klepetanju in pleteničenju slabega spomina? To ni dovolj za potešitev požrešnosti desnice — niti v Programskem svetu RTV, ki kar naprej terja uravnoteženost, seveda samo v političnem, zgodovinskem smislu.

Ranam slovenske desnice Pričevalci pomagajo samo tako, da še bolj podžigajo strasti. Ne pomirjajo, ne artikulirajo, ne raziskujejo. Škoda.


Opomba: V seriji Pozabljeni Slovenci so bili z dokumentarnimi filmi predstavljeni Luiza Pesjakova, Albin Belar, Tošo Primožič, Ivan Regen, Dragotin Gustinčič, Sergej Mašera, Pavla Jesih, Ivan Rudolf, Fritz Friedrieger in Max Czeike, Savin Sever, Felicita Kalinšek, Karel Destovnik Kajuh, Viktor Murnik, Karla Bulovec Mrak, Lili Novy, Vladimir Kante, Štefan Kovač, Ivan Oražen in Branimir Tuma.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE