Mediji rabijo vanjskega neprijatelja. Nekoč Janša, danes RTV.

15.9.2015 / 06:08 Komentiraj

Je vodstvo RTV doraslo spremembam? Vprašanje. Si pa v dani situaciji zaslužijo podporo. Račun jim bomo izstavili potem.

Populistično sesuvanje RTV Slovenija ne poneha in ne poneha. Senzacionalistična ofenziva lažno solidarnih kolegov novinarjev, ki se je začela z dvema premestitvama in eno prekinitvijo sodelovanja, spominja na peticionistično akcijo 571 novinarjev proti tedanjemu premieru.

Ker je Janez Janša danes marginaliziran, so se spravili na javni RTV servis. Slovenski mediji očitno rabijo vanjskega neprijatelja.

Bombastičen pamflet

Pod bombastičnim naslovom in podnaslovom Zlorabljena javna televizija. Po desetletju napadov tudi TV Slovenija postaja institucija v službi politike prinaša Mladina obširen pamflet Boruta Mekine. V njem povzema nekatera dejstva o politični pristranskosti (R)TV Slovenija v zadnjih letih, spretno pomešana z updatanimi natolcevanji — predvsem pa napada aktualno direktorico Ljerko Bizilj kot zadnjo Janševo podrepno muho.

Ker pa celo v Mladini sme priti do besede tudi altera pars, je tu za dobro vago še intervju istega avtorja z generalnim direktorjem Markom Fillijem z naslovom Žal mi je…

Glajhšaltung

Da se velika večina slovenskih mainstream medijev osredotoča na iste probleme — če sploh res gre za probleme — in o njih razmišlja podobno, če že ne celo enako, ni nič novega.

A pri nobeni drugi stvari ne trobijo v en in isti rog indoktrinacije tako naglas kot pri novinarskih temah. To je res neverjetno, kako vztrajno in brezsramno, s stališča zdrave pameti naravnost idiotsko nam Mladina, Delo, Dnevnik dopovedujejo, da imajo prav glede svinjarij, ki da se po zaslugi triumvirata Filli–Bizilj–Rebernik dogajajo na RTV Slovenija.

Drugače misleči

Če se omejim samo na Fokuspokus, smo o RTV Sloveniji (in drugih medijih) v zadnjih manj kot dveh tednih pisali naslednje:

Če se za začetek omejim samo na kolumno Miha Šaleharja:

“Kdo je bolj paranoičen? Spletni komentatorji, ki jih je treba cenzurirati, pa jih nihče ne? Ali novinarke in novinarji, ki ves čas mislijo, da so cenzurirani, pa jih v resnici nihče ne? To je vprašanje za milijon dolarjev. Predlagam samocenzuro. Primeš se za rit, šteješ do deset in počakaš, da mine. Pomaga. Preverjeno.”

Ali novinarji morda mislijo, da je Miha preveč neresen (beri: duhovit) — če že sam veljam za težaka —, da bi ga jemali resno in se zamislili? Ali jim ni nič nerodno, če jim kdo reče, da manifestiranje s selotejpom, ki si ga patetično zalepijo čez gofljo in pozirajo kolegom fotografom, zgleda kot “severnokorejski body art”?

Druga stvar pa je blog Mirana Ališiča o neprofesionalizmu in kadrovanju na RTV Slovenija. Tako recimo pravi:

“Ko na TVS politiki govorijo o potrebi po večji fleksibilnosti trga dela, se novinarji z njimi večinoma načelno strinjajo. Ob tem pa bi se morali zavedati, da to ne more izključevati novinarskega poklica. Logično je, da nov direktor s seboj pripelje svoje ljudi. Nove poglede, drugačne vizije.”

Advocatus diaboli

Težko je zagovarjati RTV pred temi nesmiselnimi napadi novinarjev in medijskih gurujev in DNS, ker vodstvo — pa ne samo sedanje — dejansko ni brez greha. Do neke mere imajo namreč prav: programski, vsebinski problemi so seveda hudi — vendar se jih ne sedanje vodstvo ne prejšnje garniture na zavedajo ali vsaj ne znajo reševati.

Medijske vsebine in medijski menedžement so tesno povezani in jih je težko ločiti, vendar niso isto. Iz sedanjega dogajanja na RTV lahko sklepamo, da so se začeli zavedati menedžerskih problemov in v to smer tudi ukrepati — vsaj kar zadeva zaposlitve in angažmaje in seveda produkcijo.

Gonja proti Filliju, Biziljevi in Jadranki je usmerjena predvsem proti tem ukrepom. Zamenjati novinarja ali ga celo odpustiti je v očeh povprečnega slovenskega medijskega folka smrtni greh.

Seveda pa imamo vse razloge za domnevo, da Ljerka Bizilj kot centralna figura v tej godlji te bajte ne zna vsebinsko spraviti v red, ker nima niti kriterijev, da bi detektirala zanič vsebino, ki je dobesedno mrgoli, niti afinitet, da bi se s temi kao nepomembnostmi ukvarjala.

Po drugi strani pa se Filli od vsebine distancira, tako kot se Jadranka Rebernik distancira od menedžmenta. Po logiki delitve dela je to smiselno ali vsaj opravičljivo, ni pa v dani situaciji najbolje.

Načelno stališče

Mislim, da je treba podpreti prizadevanja vodstva RTV, da hišo operativno in finančno sanira. Za začetek. To pljuvanje po njih ni dobro za nikogar. Nihče si ne želi še šibkejše RTV. Oni so javni zavod, ne pa privatni medij, ki ga čez en mesec nihče ne bi pogrešal, če bi ga kdo ukinil.

Obenem pa moramo zahtevati boljši program. Dajmo jim podporo za spremembe in v zameno zahtevajmo, da bodo končno spregledali programske, vsebinske napake, ki jih delajo. Kot gledalce nas ne briga, kako odpuščajo in zamenjavajo ljudi, koga in kako na novo angažirajo, nas zanima le program.

Tudi famozni Programski svet ni tak problem, kot je videti od zunaj. Problem je program — in programa ne bo izboljšala transmisija civilne družbe in politike, izboljšajo ga lahko samo pravi novinarji in uredniki na pravih položajih in plasiranje sredstev za prave vsebine, ki so tega vredne.

Nisem prepričan, ali je vodstvo temu doraslo. Razlog za to pa zagotovo ni samo njihova nesposobnost, temveč bolj popadljivo obsedeni mediji, ki ultimativno ščitijo rit sebi pod krinko enega Valenčiča. Zato je treba v tem trenutku Ljerko in njene podpreti.

Račun jim bomo pa izstavili pozneje.