Vsak poklic je časten: Franc Pukšič nam bo zrihtal golaž

Naši politiki se običajno oklepajo funkcij kot klòpi. Ne dá se jih potegniti ven. Če pa že, se kaj zalomi in sesajo naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Kljub temu ob volitvah nekatere vendarle namočijo v olju (beri: niso izvoljeni) in odpadejo od sesalnega vira (beri: niso več plačani iz proračuna).

No, sprva to ni niti tako hudo — če seveda lahko preživijo dejstvo, da nenadoma niso več pomembni, da jih nihče več ne kliče, nihče od njih ničesar ne potrebuje. Zato jim tudi ničesar ne ponujajo.

Sprva so torej še nekaj časa upravičeni prejemati nadomestilo plače, kar olajša posttravmatski stres, vendar prej ali slej tudi ta vir usahne.

In potem? Primer Pukšič

Kako se politik znajde na trgu dela, kjer delujejo povsem drugačni mehanizmi kot v politiki?

Situacija je zanje pogosto obrnjena na glavo. Resda so naši politiki spretni igralci: menjavajo vloge, govoričijo, se sprenevedajo — a popoln obrat je zahtevna gimnastična prvina, ki ji običajno sledi trd pristanek.

Poglejmo primer znanega poslanca in nekdanjega župana Destrnika Franca Pukšiča. Vrsto mandatov je bil župan in je kot poslanec sedel tudi v parlamentu. Potem je bil samo še poslanec, saj županovanje ni bilo več združljivo s poslansko vlogo, nazadnje pa se mu po ključu svoje zadnje stranke niti v parlament ni več uspelo pririniti.

Ko je po letu dni izkoristil nadomestilo za plačo (3.523,98 evra bruto mesečno), ker je v parlamentarnih klopeh sedel več kot tri zaporedne mandate, se očitno se ni hotel vpisati v statistiko brezposelnih. Tako mu ni preostalo drugega, kot da sprejme (mogoče) edino ponudbo, ki jo je dobil ter prevzame mesto vodje mesne klavnice Tovarne mesnih izdelkov Košaki. Sam ni nikoli obelodanil te novičke, odkrili so jo mediji in si ga zaradi skrivalnic tudi privoščili, češ, da je dobil “malce krvavo službo”.

A ne pozabimo, vsako delo je častno. Veseli smo, da ima gospod Pukšič delo, za katerega je pošteno plačan. Postal je član resničnega, pristnega delovnega ljudstva in ni več v vlogi prisesanega klopa.

Sprejemal je obiske

Kot poslanec je Franc Pukšič verjetno precej brezskrbno sedel v svoji poslanski pisarni, sprejemal obiske državljanov, prijateljev ali znancev, ki so z njegovo pomočjo želeli v parlamentu uveljaviti kakšen interes, zakon ali želeli postaviti določeno temo na javno agendo skozi poslansko vprašanje — no, karkoli podobnega že.

Če ni bil v pisarni, je bil na kavi. Če ni bil na kavi, je bil na kosilu. Če ni bil na kosilu, je bil na večerji. Nekje na tej črti se je gibal. Za opravljeno delo so — kot smo videli v primeru našega obsojenega poslanca v evropskem parlamentu — povsem mogoče sledile kakšne ugodnosti, bonusi. Morda povsem nedolžni, prijateljski, morda pa tudi ne. Kdo ve?

In danes?

Gospodu Pukšiču se je svet obrnil na glavo. Zdaj on išče tiste, s pomočjo katerih bo lahko uresničil svoje interese in dosegel cilje, ki mu jih je postavil lastnik. Ti so verjetno povezani z dvigom učinkovitosti, novimi prodajnimi kanali, rastjo prodaje, dvigom tržnih deležev, rastjo dobička, prihodkov in EBITDA ter podobnimi zapletenimi ekonomskimi, tržnimi in finančnimi izrazi, ki jih v politiki ne uporabljajo. Ker jih niti ne razumejo.

In kaj lahko ponudi gospod Pukšič za protiuslugo partnerjem, ki naročijo meso v mesnici, ki jo vodi? Verjetno ima nekaj manevrskega prostora s popusti na kupljene količine, morda tudi s popusti na hitro plačilo ali plačilo v gotovini.

Po tem pa mu ostane le še goveje in svinjsko, steaki ali zrezki, za juho ali za golaž, mogoče faširano, kotleti, rebra, pleče, stegno in še kakšen lep kos.

Ego

Nekdo, ki je bil večji del svoje kariere navajen sprejemati in izbirati, se v tej vlogi gotovo težko znajde. Predstavljam si, da trpi. Ne fizično. Za dušo gre, za ego.

Toda izkušnja je najboljša šola. Vsi naši javni uslužbenci, parlamentarci in politiki, ki nikoli niso bili del trga dela, bi morali skozi takšno šolo, da bi razumeli, kje je potrebno v naši državi zagrabiti bika za roge.

Ena od takšnih praks je torej lahko tudi v TMI Košaki. Naslednje praktične tečaje odpiramo po parlamentarnih volitvah leta 2018.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 12. septembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Za juho ali za golaž?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.