Heroizacija zdravnika Radana
Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne.
Na začetku, ob izbruhu zgodbe, ko so Radana povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti evtanazijo, je kakšen teden žel odobravanje — čeprav tudi zgražanje nasprotnikov —, potem pa je prvotni fokus čez noč dramatično splahnel.
7 umorov, 24 kaznivih dejanj
Danes je osumljen umorov sedmih bolnikov na nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabe položaja in še česa, skupno 24 kaznivih dejanj. Ni pomagalo. Še vedno je deležen naklonjenosti mnogih. V nadaljevanju me bo zanimalo, od kod takšna evforičnost in kako so nam nekateri novinarji predstavili nepričakovanega idola.
Po prvem valu napačnih domnev, da se nam je pripetila prva prava evtanazija — česar mediji in javnost res niso mogli vedeti —, je sledila nenavadna, na trenutke že kar šokantna solidarizacija z domnevno čutečim zdravnikom velikega srca, polna nepreverjenih podatkov in simpatij do njega. Razlog je bila želja po dokazovanju slabega delovanja UKC in sramotnega stanja v našem zdravstvu. Morda prava intenca, vendar napačna pot.
Provokacija?
Radanov načrt, da evtanazijo pacientov, ki je morda bila ubijanje, razloži kot provokacijo, s katero da je želel opozoriti na nevzdržne razmere na kliniki in — kot je sam povedal januarja v Odmevih — predvsem slabo komunikacijo med zaposlenimi, je očitno bil uspešen. Marsikoga je prepričal. Pojasnilo, da je kalij spuščal mimo žile, je vzbudilo prve dvome, ne pa tudi odgnalo vseh simpatij do njega.
Nedvomno bo zadeva (ali afera) Radan obveljala za eno najbolj razvpitih in frekventno obdelanih v letu 2015. Velik del perturbacij so ustvarili kar novinarji sami. Zato znova preseneča, kako malo slehernega samopremisleka je bilo doslej vloženega v kritični pretres njihove vloge in sokreiranje informacij in razlag. Skrbna analiza bi lahko razkrila nekaj izjemno pomenljivih simptomov domačega novinarskega posla.
Heroj in nedolžna žrtev
Čeprav bi lahko mediji iz prvih ugotovitev nadzorov na nevrološki kliniki in na podlagi drugih podatkov kar hitro zaslutili, da zdravnikovi motivi niso tako zelo plemeniti, saj se je prvotna ocena o evtanaziji naglo sprevrgla v prepoznanje, da je zdravnik svoje paciente morda preprosto serijsko moril, so v svojih presojah in sodbah raje velikokrat dali prednost sočutju.
To pomeni, da so raje podvomili v vodilne v UKC in kriminaliste kot pa v osumljenca. Splačalo bi se analizirati, kako so mediji poročali o Radanu v fazi diskurza o prvi evtanaziji pri nas in kako se je taisti diskurz spremenil ob prehodu v drugo fazo, ko je bila teza iz prve zavržena. Morda je bil del novinarske heroizacije zdravniškega lika izpeljan prav iz zgrešenega orisa v prvi.
Odlomki
Poglejmo si nekatere navedke, ki Radana prikazujejo kot demoniziranega heroja, kot žrtev, vredno polnega sočutja, tragičnega in nedolžnega posameznika z veliko dušo in srcem, ki ga negativci poskušajo linčati. Kot nekoga, ki se je trudil izboljšati razmere in komunikacijo, ne pa moriti. Nekoga, ki ga je sistem zlomil in je začel jemati pomirjevala.
Navajam tiste, katerih avtorji so se mi zdeli med bolj pogumnimi. Širša evidenca bi nakazala bistveno bolj množične trende, morda za kanček manj odkrito artikulirane v podporo priprtemu zdravniku in manj pocukrano patetične.
“Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti.” — [Screenshot: Fokuspokus/TVS.]
“Tragičen lik”
“Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka.”
“V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za ‘umore iz morilske sle’, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba.”
“Bolj žrtev kot storilec”
“Precej raziskovanja je odkrilo nove podrobnosti, ki še najbolj kažejo na to, da je medijsko že linčani in od kolegov obsojeni zdravnik Ivan Radan bolj žrtev kot pa storilec zločinov, ki mu jih očitajo,« piše revija Jana. … Avtorica članka opozori, da bralke in bralci o Radanu niso povedali nič slabega. Še več, zatrdili so, da je bil zdravnik z dušo. V njem so videli zadnjega, ki bi lahko kogarkoli umoril.”
“Pristanek na demonizacijo”
“S tihim pristankom na demonizacijo zdravnika, ki naj bi bil po vsesplošni histeriji na smrt bolne predčasno pošiljal na drugi svet, je (ministrica) pristala na molk o mnogih vprašljivih zdravniških odločitvah ob koncu življenja.”
“O nevzdržnosti razmer, v katere so pahnjeni umirajoči, je od januarja, ko so nam zdravnika Ivana Radana prvič predstavili kot zadrogiranca in morilca, priplavalo na površje javnosti kar nekaj neprijetno konkretnih dejstev.”
“Nihče z njim ne simpatizira”
“Veliko manj tvegano igro bi se Radan šel, če bi besede uporabil kot drugačno orožje. In postal žvižgač. Morda bi mu zaradi tega grozili z izgubo službe, ki jo je zdaj tako in tako izgubil. A zdaj mu grozi še zapor. Poleg tega zdaj nihče z njim ne simpatizira. Zameril se je javnosti vsaj zaradi moralno nedopustne igre, ki se jo je šel z umirajočim bolnikom.”
“Glasnika je treba častiti”
Živojin Stevanović, Planet SIOL/Dnevnik:
“Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Iz poročil, ki jih dnevno objavljajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj doslej za to ni bilo nobenega trdnega dokaza.”
“Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni.”
“Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti.”
“Nadpovprečno človeški”
“Intenzivna terapija, kjer se je vsak dan srečeval z umirajočimi, je vplivala na njegovo psihofizično stanje. Pogosto je bil v zdravniški halji tudi po tri dni, izčrpan in s kompleksom Don Kihota, ki se bori z mlini na veter.”
“O tem, da je bil Ivan Radan dober zdravnik, ni nobenega dvoma. Ko to pišem, mi pred oči prihaja prizor iz filma Filadelfija, kjer na smrt bolni Tom Hanks na sodišču išče pravico, ker so ga nekdanji odvetniški kolegi in partnerji odpustili, ker je imel aids. In ker je bil homoseksualec.”
“Doktor Radan ni bil samo dober zdravnik v profesionalnem smislu, ampak je bil tudi zelo človeški. Za naše razmere nadpovprečno človeški.”
“Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.”
Na meji možnega
Kaj imajo skupnega Milena Zupanič, Dragica Korade, Jana Juvan, Dejan Steinbuch, novinarji Jane in Živojin Stevanović, slednji resda “samo” zdravnik, ki pa so mu uredniki odmerjali nenavadno veliko pozornost?
Gotovo to, da se zdijo njihova prepričanja neutemeljena, celo groteskna in na meji možnega. Da izrekajo nenavadno veliko sočutnost in simpatije do zdravnika, ga rišejo kot grešnega kozla, poteptano žrtev, hrabrega žvižgača, ki se je uprl zdravniškemu mafijskemu sistemu. Da ocene o umorih obravnavajo kot kriminalistični in medijski konstrukt, zadrogiranosti in zasvojenosti, policijskim in drugim interpretacijam o Radanu pa ne verjamejo. Tudi če so zagovorniki pravice do evtanazije in je naklonjenost morda motivirana z njo, je po zbranih podatkih njegovo ravnanje bilo vse kaj drugega.
Dilema: Radan ali UKC
Nenavadno je, da novinarji v dilemi, komu naj verjamejo — Radanu ali vodstvu UKC in kriminalistom — manifestirajo več dvoma v te slednje kot pa v svojega heroja. Zdi se, kot da so padli na izpitu iz osnovne novinarske metodologije: da bi obsodili nepravilnosti v UKC in na oddelku za nevrologijo, še ni treba izrekati simpatij do nekoga, za kogar tožilci domnevajo, da je morilec. Če so avtorji želeli svojo pristranskost skrivati za osumljenčevo domnevo nedolžnosti, tega ne moremo jemati resno.
Zadnji podatki, izpeljani iz izrednega nadzora na nevrološki kliniki, vedno bolj govorijo o nekom, ki je iz neke patološke strasti ne samo jemal življenje drugim, ampak vedno bolj tudi o tem, da so bili ti umori skrbno načrtovani. Poročilo o nadzoru je javno dostopno, komisija je pregledala najmanj 3.700 strani dokumentacije, ki jim jo je predložil UKC Ljubljana, ter opravila 21 razgovorov.
Imamo razloge, da ne bi verjeli?
Radana sumijo, da je najmanj devet bolnikov tudi fotografiral, pomanjkljivo oblečene, nezavestne in brez soglasja, in da je dejanja predhodno načrtoval. Poleg prevelikih odmerkov kalija je uporabljal tudi morfin, ni odrejal obdukcij, v najmanj enem primeru je že naslednji dan po hospitalizaciji obvestil sorodnike, naj se pridejo poslovit. Osumljen je tudi ponarejanja vrste listin, tako se recimo nikoli ni zdravil na Dunaju, kar so potrdili tudi avstrijski kriminalisti.
Imamo novinarji razloge, da verjamemo, da so vse te domneve izmišljene?
Medijska konstrukcija
V kakšnem stanju je zdaj medijska konstrukcija, po kateri je Radan zgolj žrtev sistema, žvižgač, hvalevreden borec proti nepravilnostim, demonizirani zdravnik? Če omenjeni novinarji vztrajajo pri svojih stališčih, bodo morali znova zamahniti z roko in podvomiti v podatke.
Tako se zadeva Radan sprevrača v prvovrstno afero nenavadne novinarske pristranskosti in neobjektivnosti, pri kateri smo namesto običajnega suspenza in zadržanosti mnenja videli vse kaj drugega.
Če se bodo obtožbe izkazale za resnične, lahko pričakujemo vsaj to, da se bodo novinarji bralcem iskreno opravičili.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 6. septembra, pod naslovom Ivan Radan kot novinarski heroj in prvi humanist. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.