RTV je profesionalna in kadrovska sramota
Na poti v Monzo, 3. septembra 2015
Slovensko javno radiotelevizijo so od osamosvojitve naprej vodili generalni direktorji, ki ste jih verjetno že pozabili, vsaj večino. Nič hudega. Za razvoj najpomembnejšega medijskega sistema v državi niso naredili prav veliko dobrega. Janez Jerovšek, Žarko Petan, Janez Čadež, Aleks Štakul, Anton Guzej, Marko Filli, vse to so le različni odtenki iste sivine.
Podobno bi bilo, če bi našteval direktorje Radia in Televizije ali odgovorne urednike posameznih programov. Eno samo povprečje, najblažje rečeno.
Slovenec? Zakaj pa?
Programski svet kot nosilec razvoja te medijske hiše bi moral mnogo bolje razumeti svojo vlogo. Poiskati bi moral najboljše ljudi v državi ali tudi izven nje — takšne, ki bi prerodili to kalno ustanovo, ki se utaplja v lastni nemoči in vzdržuje status quo samo zato, da se tisočim, ki v tem sistemu skrbijo za svoje boljše ali slabše preživetje, nič ne zgodi.
Mislim celo, da za svoja odgovorna mesta RTV Slovenija zahteva slovensko državljanstvo. Kakšen absurd! Odpadejo vsi tisti, ki bi želeli kaj spremeniti na bolje. Pa naj gre za eno ali drugo stran vsakršnega konflikta. Vedno ista pesem.
Zdaj so nagnali in zamenjali nekatere novinarje in voditelje. Niso ne prvi ne zadnji, pa tudi izstopali niso s kakšno neverjetno kakovostjo. Jutri ali pojutrišnjem bodo najbrž morali oditi tudi botri tega čiščenja, torej direktorji, uredniki, svetovalci… Na mesta enih in drugih bodo prišli še bolj povprečni, še bolj brezbarvni, še bolj neprimerni. In ti bodo spet ohranjali status quo.
To je bistvo problema RTV, ne pa namišljeno sledenje zakonodaji in statutom, o čemer piše guru medijskega teoretiziranja Marko Milosavljević. Zakonski okviri so tu samo za to, da preprečujejo kršitve določb. Sedanji ustroj RTVS ni pravna in organizacijska, temveč je poklicna in kadrovska sramota.
Kaj je javna služba?
Če si Slovenci želijo podoben javni medijski servis, kot ga imajo Britanci, Nemci, Švicarji, Avstrijci in druga, medijsko najbolj razvita okolja v Evropi, potem bo treba po Kolodvorski ulici in okrog nje temeljito počistiti. Pa ne le grafitov z zidov.
Javna služba, torej. Kaj je javna služba? Narediti nekaj za javnost, za skupnost, v kateri živiš. Javno pa je beseda, ki je v Sloveniji postala prostitutka.
Odkar je Ljerka Bizilj zasedla mesto direktorice TVS, so se razmere zaostrile. To lahko od blizu opazujemo. Mediji se pri tem solidarizirajo in eden za drugim objavljajo pisma in tarnanje užaloščenih odpuščenih.
Ko na TVS politiki govorijo o potrebi po večji fleksibilnosti trga dela, se novinarji z njimi večinoma načelno strinjajo. Ob tem pa bi se morali zavedati, da to ne more izključevati novinarskega poklica. Logično je, da nov direktor s seboj pripelje svoje ljudi. Nove poglede, drugačne vizije. Prav je seveda tudi, da se pri tem drži pravil in zakonov. Slovenija je majhno okolje, pri poklicnem dojemanju novinarskega in medijskega dela pa povrhu vsega tudi zelo nerazvita družba.
Nikoli iz oči v oči
Kot sem že omenil v enem svojih letošnjih komentarjev, sem skozi različna vrata te javne ustanove začel hoditi leta 1987. Nikdar nisem imel občutka, da svoje zaposlene in sodelavce tam izbirajo, še tem manj pa ohranjajo na osnovi poklicnih kriterijev. Na hodnikih, v pisarnah, sejnih sobah, na terasi, v menzi na Kolodvorski se ustvarjalci vseh teh televizijskih, radijskih in internetnih programov nikoli ne pogovarjajo iskreno, kritično, naravnost, o kvaliteti svojega dela in dela svojih sodelavcev. Nikoli iz oči v oči, iskreno, brez ovinkarjenja. Kajti iskanje resnice pomeni tudi čiščenje. Stalno čiščenje. Čiščenje pa pomeni odpadanje. Boljši menjajo slabše in povprečne.
Ne, tam so vsi kolegi. Tovariši. Vsak je z leti, desetletji našel svoj prostor, morda tudi svoj vrtiček. Ko začuti, da bo morda zavel drugačen veter, se vključi v sindikalno gibanje. Ko kdorkoli poskusi dregniti v ustaljene tirnice, se v njih sproži samoobrambni refleks. Na vseh ravneh. Sindikalno ali z vplivanjem na programski svet se razplamti medijsko udrihanje po teh, ki so prinesli nemir. To opravi solidariziran novinarski ceh. V tej hiši se ni mogoče pogovarjati z argumenti. Strokovno, na osnovi izkušenj in primerjav.
Zato tudi to zadnje čiščenje, ki si ga je s svojimi asistenti zamislila Ljerka Bizilj, ne bo uspešno in koristno. Ne za javnost ne za televizijo in na koncu niti ne za Ljerko.
Odrasel z ORF
Odrasel sem z avstrijsko televizijo ORF. V 70. in 80. je bila to ena najboljših televizij v Evropi. Po kvaliteti programa in inovativnosti medija so jo uvrščali takoj za BBC. Več kot dvajset let jo je s premori v prejšnjem stoletju vodil Gerd Bacher. Tiger so mu rekli. So že vedeli zakaj.
Bacher je postavil temelje profesionalnega, modernega in svetovljanskega sistema ORF. Pravijo, da je zavestno ustvarjal vtis, da želi vedno z glavo skozi zid. Pravijo tudi, da je imel skoraj vedno drugačno mnenje od drugih. In pravijo, da je s svojo trmo, samovoljo in vizijami stvari vsaj premikal.
Salzburžan je svoje življenje posvetil novinarstvu in medijem. Bild-Telegraf in Express sta bila časopisa, ki ju je na Dunaju urejal kmalu po drugi svetovni vojni. Prvič je na čelo ORF prišel leta 1967, zadnjič je mesto generalnega intendanta zapustil leta 1994. Publicist Peter Huemer je o Bacherju zapisal še nekaj zelo pomenljivega: “V resnici je vedel, da ne more z glavo skozi zid. Vsaj pogosto ne. Brez praktičnega razuma ne bi mogel ničesar premakniti. A prav za to mu je šlo. Nekaj premakniti.”
Šport in glasba
Heinz Prüller je dolga leta komentiral športne dogodke za ORF. Dolgo je bil tudi urednik radijske športne redakcije. V tem času je za svojo dnevno oddajo Sport und Musik na Ö3 dobil nagrado za najboljšo evropsko radijsko oddajo. Bacher je bil ta, ki ga je povabil k vodenju športa. Prüller, ki se je dobro zavedal težav pri prebijanju zidov na javnem mediju, je postavil tri pogoje: svobodno oblikovanje programa, svobodno kadrovanje in svobodno upravljanje z budžetom. Dobil je, kar je hotel, in ustvaril je odličen program.
Novinarjem, ki jih ni imel za primerne v svojem novem projektu, se je najprej zahvalil, potem pa povabil v ekipo številne mlade in nove sodelavce. “Kupil sem dvajset snemalnih naprav, imenovali smo jih kar sonyji, vsak novinar je moral vsak dan narediti na terenu vsaj eno reportažo,” se začetkov tega projekta spominja Prüller. Imel je dve tajnici, ki sta bili vsaj tako spretni, razgledani, hitri in učinkoviti kot dandanes kakšna odlična poslovna sekretarka šefa kakšne velike multinacionalke.
Prav nič, kar se je v športu med Aljasko in Čilom, med Japonsko in Južno Afriko takrat pomembnega zgodilo, ni ušlo tej oddaji. Sport und Musik je imel vse vrhunske športnike z vsega sveta v svoji oddaji — eksluzivno. Brez interneta, vse si moral narediti sam. Na terenu, na koncu sveta.
Prüller je ustvaril generacijo odličnih športnih novinarjev in reporterjev. Mnogi njegovi učenci danes tvorijo jedro športnega programa na ORF. Rainer Pariasek, ki vodi smučanje in nogomet, je verjetno najbolj izpostavljena figura te generacije.
Arhiv
Prav Heinzu Prüllerju se lahko zahvalim, da sem že v začetku 90. let temeljito spoznal delovanje ORF. Navdušilo me je marsikaj, najbolj pa arhiv.
Arhiv je srce medija, televizije. Občudoval sem urejenost, organiziranost in hitrost dostopa do vsakega posnetka, predvsem pa filozofijo hranjenja zvočnega in slikovnega materiala. “Vsak posnetek, ki smo ga naredili ali pridobili v imenu ORF, je shranjen. Ne samo v montirani obliki za objavo, tudi v izhodiščni obliki, torej neobdelan,” mi je povedala takratna vodja oddelka, ki je štel vsaj 40 ljudi. Ko gre za športne prenose, so ohranjeni posnetki s komentarjem in brez njega. Včasih prav pride prvo, včasih drugo…
Brskal sem že po arhivu TVS. Naj se omejim samo na manj pomembne materiale, ki sem jih od časa do časa iskal, recimo posnetke prenosov dirk formule 1. Zaman boste iskali komentarje dirk Iva Milovanovića, zaman boste sploh iskali kakršenkoli posnetek iz 70., 80., celo 90. let. Andrej Stare je tudi komentiral dirke. Nič njegovega. Še Nika Miheliča ne boste našli. Nobenih posnetkov, nič.
Vem, da je podobno z vsemi, tudi avtorskimi posnetki, ne le s športnimi dogodki, za katere bo nekdo dejal, da za predvajanje teh RTV Slovenija nima več pravic. V arhivu je ohranjen samo delček ustvarjene televizijske slike in zvoka iz zadnjih desetletij, ponavadi samo predvajan material, skoraj nikdar ves posnet material za oddajo ali prispevek.
Mislim, da je izbris posnetkov za javni radio in televizijo kaznivo dejanje. To je enako, kot če bi v smeti metali umetniške slike iz arhiva Narodne galerije, izbrisali ali zavrgli kolute slovenskih igranih filmov in podobno.
Dvomim, da je kdorkoli na RTV zaradi tega v zadnjih desetletjih odgovarjal. Še več, večini direktorjev se ni zdelo vredno, da bi vsaj s svojim nastopom začeli urejati to področje. Tudi od Marka Milosavljevića še nikdar nisem slišal kakšne prav jezne javne kritike takšnega početja. Verjetno zato, ker v Zakonu o medijih ali pa v Statutu RTV nič ne piše. Vsekakor pa s tem nastaja večja škoda, kot pa če oddajo vodita Jelena Aščić ali pa Igor Bergant.
Cinični svetovljani
No vidite, za to gre. Na čelu tako zapletenega sistema, kot je medijski javni zavod, je dobro imeti tigra. Ta naj si v svoji piramidi navzdol izbere izvajalce svojih načrtov in vizij. Na javnem zavodu ne bi smelo biti ne levih ne desnih. Biti bi morali samo najboljši. Najbolj pogumni, najbolj moralni, najbolj brihtni. Lahko so zaradi mene tudi malce pokvarjeni in cinični. Vsekakor pa morajo biti svetovljani, izstopajoča intelektulana elita v družbi. Ne smejo navijati za politične stranke. Dobro je tudi, če politike rahlo prezirajo. In prav je, če tudi dobro zaslužijo. Samo takšni ljudje lahko ustvarijo in vodijo odličen, učinkovit in resen javni medijski sistem.
Ste med vsemi, sedanjimi in nekdanjimi direktorji in uredniki prepoznali kakšnega slovenskega Gerda Bacherja? Sorry, jaz ga nisem…
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 3. septembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom RTV rabi tigra, ne pa Ljerke in Marka.... Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.