Zaradi gnilih birokratov zgnili presežki hrane, ki bi jo lahko podarili

200.000€

Dobrodelno in prostovoljno delam že skoraj 15 let. Koliko prošenj sem napisala različnim slovenskim družbam v tem času, ne štejem več. Koliko ur sem posvetila projektom zbiranja denarja in pomoči drugim, je nemogoče ugotoviti.

Vem pa, da sem v tem času s pomočjo kolegov in kolegic zbrala kakšnih 200.000€, ki so prav vsi odšli na znane naslove. Tja, kjer so živeli ljudje, ki so bili pomoči res potrebni. Poskušali smo pomagati hitro in učinkovito. Z denarjem, hrano, zdravstvenimi pripomočki — s čimerkoli, kar je reševalo njihove težave.

Slaba vest? Preveč dela? Bolezen? Ignoranca?

Na prireditve, kjer smo podeljevali dobrodelno zbrana sredstva, smo vedno vabili ministre za delo, družino in socialne zadeve in še kakšnega veljaka takratne politične garniture — toda nikoli, prav nikoli se nihče ni odzval.

Morda so imeli slabo vest, saj k zbranemu denarju sami niso nič prispevali. Morda so bili zasedeni, saj je v Sloveniji res veliko dogodkov, nanje pa je vedno vabljena ena in ista politična, gospodarska, estradna elita. Morda so zboleli, saj nenehno živijo pod stresom. Morda pa so bili samo leni in ignorantski in se njim na takšen dogodek preprosto ni ljubilo.

Zakaj neki se mi zdi to zadnje še najbolj verjetno?

Presežki paradižnika

Stopnja zavzetosti in motiviranosti tistih, ki živijo od javnega denarja, ter hitrost in učinkovitost njihovega dela je enaka hitrosti polžev, ki občasno prilezejo na našo vrtno teraso in potrebujejo od enega konca do drugega — torej za kakšnih 7 metrov — približno 2 dneva.

Tokrat so to ponovno potrdili na Ministrstvu za kmetijstvo. Zaradi počasnega sprejemanja uredbe, na katere osnovi bi presežke pridelane letine paradižnika in druge zelenjave kmetje lahko podarili humanitarnim organizacijam, vrtcem, šolam in zanje prejeli povrnjene stroške pridelave, so pridelki zgnili.

Ta pridelek kmetom ni ostal zato, ker bi se ušteli glede potreb trga. Ostal jim je, ker je EU — torej tudi Slovenija — zaradi sankcij proti Rusiji blokirala izvoz blaga v to državo.

Ker uredbe na Ministrstvu torej niso pravočasno potrdili, je na tone dobrih, zrelih, doma pridelanih vrtnin in poljščin zgnilo na kompostih, namesto da bi končali na krožnikih.

400 ljudi gor ali dol

V srčni ljudski kuhinji Pod strehco na Zaloški v Ljubljani bi bili kuharji, pomočniki in pripravljalci hrane — vsi sami prostovoljci — presrečni, če bi lahko pri kmetih prevzeli vsaj nekaj teh pridelkov in jih ponudili svojim gostom. Med njimi je kar 400 registriranih oseb, ki so v takšni socialni stiski, da si ne morejo privoščiti dnevnega toplega obroka.

Uradniki pa za sprejem uredbe, ki se nanaša na hitro pokvarljivo blago, potrebujejo mesec dni. Ravno toliko, da pridelek medtem zgnije.

Civilna družba namesto države

Dobrodelno in prostovoljno delo je tako ali tako državljanska zadolžitev civilne družbe, saj država preprosto ne vidi in noče videti vseh perečih problemov — ali če že, jih niti ne zmore sama urediti.

Ljudje smo pripravljeni po lastni volji pomagati tako, da najprej oddelamo svoj delovnik, nato pa delamo še za druge.

Kljub temu pa se najdejo uradniki, ki brez kančka slabe vesti delujejo po načelu “ne morete me tako malo plačati, kot lahko sam malo naredim” in za nujno odločanje porabijo mesec dni. Kakšen absurd!

Aroganca, ignoranca

Vsak dan poslušamo zgodbe Botrstva in drugih humanitarnih projektov, kako družine z otroki ostajajo lačnei, nimajo za preživetje, živijo iz dneva v dan, pogosto so njihova hrana samo želje in upanje.

Ta aroganca, ignoranca, ta lahkotnost neodgovornosti javnih uslužbencev je ubijajoča za klimo in vzdušje v državi. Ta neenakost in nekopatibilnost dinamike gospodarstva in ljudi z resničnimi problemi je v primerjavi z javnimi uslužbenci oz. javno upravo pogubna za naš razvoj in sožitje. Iz rok in skozi čas nam polzijo rešitve zaradi uradniških odločitev, ki krojijo poslovne usode, usode ljudi in vplivajo na njihova življenja.

Židan? Kopač-Mrak? Halo?

Kaj je na zgnilo hrano rekel minister Židan? Nič. Je kaj rekla ministrica Kopač-Mrakova, ki preko svojega ministrstva deli nekaj sredstev socialno ogroženim? Tudi nič. Kaj je rekel predsednik vlade?

Ah, dajte no. Njim to ni mar. Njihovo življenje teče po drugih tirnicah. Še moj polž na terasi se zaveda, da je treba pohiteti v zaklonišče trave, da preživi. Tistim, ki živijo svoje življenje v ugodni klimi rastlinjaka, kamor priteka javni denar, pa mislijo, da jim ni treba nikamor hiteti.

Ker je izkušnja najboljša učiteljica, jim želim, da bi na lastni koži izkusili gnilobo lastnih (ne)odločitev.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 5. septembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom O zgnili hrani zaradi gnilih uradnikov. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.