“Genocid nad meščani,” je pripomnila. “Govorite kdaj o tem?” [nove knjige]

Na Fokuspokusu nadaljujejmo z (občasnimi) odlomki iz knjig, ki so pravkar izšle ali so tik pred izidom.

Na začetku prejšnjega stoletja je družina Žagar v Rakeku na Notranjskem uspešno razvijala lesno industrijo. Vzpon družinskega podjetja so prekinila trenja med socialističnimi idejami in industrialci. Eden od bratov Žagar je lojalnost z revolucionarji demonstriral z požigom žage. Okrajna komisija za agrarno reformo je skoraj štiristo hektarov veliko posest po vojni družini odvzela.

O konkretnih in skritih posledicah zgodovinskih in družinskih preobratov piše potomka družine Monika Žagar, sicer doktorica skandinavistike in literarnih ved. Besedo je dala najrazličnejšim glasovom, ki postopoma sestavljajo mozaik njihove družinske sage. Iz njene knjige Dva brata, trije svetovi: Zgodba o družini Žagar, ki je izšla pri Mladinski knjigi, objavljamo odlomek, kjer je v središču pozornosti njena mama.

Projekt: preživeti boljševike

Ko je severnokorejski satelit Kwangmyongsong-2 aprila 2009 odletel v orbito in pri tem v vsemirje oddajal revolucionarne pesmi, je bila moja mama, ne da bi vedela, že na smrt bolna. “Že spet se napihujejo,” je zmajevala z glavo in zavijala z očmi. Medtem ko je satelit polnil neskončnost s pesmimi Dragemu vodji, je mama potrpežljivo čakala. Ko pa je strmoglavil v morje, se je nasmehnila v modro slovensko nebo, vedoč, da njen svet slavi majhno zmago.

Čeprav to ni bilo nikoli jasno povedano, je bil mamin projekt zadnjih desetletij preživeti boljševistične ideologe in trdorokce. Mama je še od klasične gimnazije naprej vedno in povsod brala in na njenih knjižnih policah so bile knjige o zgodovini, filozofiji, literaturi in religiji. Tako se je spomnim: na vlaku za Škofjo Loko s knjigo, na trajektu za Cres s knjigo, v Bohinju s knjigo, v zobozdravniški čakalnici s knjigo, doma v kuhinji s knjigo. Platon in Mark Avrelij, Simon Jenko in Ivan Tavčar, Stefan Zweig, Sigrid Undset, Ingmar Bergman in Barack Obama.

Ob vseh njenih širokih zanimanjih pa je bil najpomembnejši seznam, na katerega je dodajala križce: Stalin ’53, Kruščov ’71, Mao ’76, Tito ’80, Brežnjev ’82, Ceausescu ’89, Honecker in Kim Il Sung ’94, Milošević 2006. In še mnogi drugi, mogoče manj znani, pa nič manj zadrti. “Hvalabogu, da so se ga znebili,” je komentirala, ko je Honecker zbežal v Čile. “Tam bo v dobri družbi, z vsemi zakrknjenimi nacisti!”

Do jugoslovanskih ideologov in oponašalcev Velike ideje ni kazala nikakršnega razumevanja: sledila je njihovim smrtim, alkoholizmom, psihiatričnim boleznim, samomorom, medsebojnim obračunavanjem. Bila je ateistka, ki je spoštovala verske praznike zaradi tradicije, vendar je bila prepričana, da obstajata kozmična resnica in bilanca, kjer vse šteje — tako dobrota kot izrabljanje moči. Honecker, ki se je z azilom v Čilu izognil kazni za zločine, je to njeno prepričanje sicer omajal, vendar ga ni izbrisal.

Ni obžalovala niti smrti ali samomorov mladih potomcev slovenske enopartijske elite. Vse je videla v luči kozmičnega ravnovesja. Namesto nje sem žalovala jaz, saj sem jih poznala, in v nočni mori so se mi prikazovale grozotne slike: obešeno truplo, po vstopu krogle razpršeni možgani, otrple roke s prerezanimi žilami.

Prepričanja

Že zgodaj smo se vsi okrog nje sprijaznili s tem, da se o komunizmu ne moremo pogovarjati racionalno, abstraktno, teoretično, neosebno. Pustili smo jo pri miru in se nismo spuščali v njena skrita in hkrati odprta prepričanja. Tako tudi jaz. Ko sem postala študentka, se je moj svet napolnil z novimi prijatelji. Poslušali smo Kameleone, Santano, Cannonballa Adderleya, The Band, Bijelo dugme, brali Simone de Beauvoir, Castanedo, kadili travo. Protestirali smo, ko je predsednik Tito, kot kakšen kralj, z oprsjem, polnim svetlečih se medalj, obiskal Haileja Selassieja, in ko je diktator par exellence Reza Pahlavi obiskal Tita.

Teh let se spominjam z veseljem in z občutkom, da je bilo vse mogoče — pa čeprav smo vedeli, da so bili špiclji iz tajne policije povsod med nami, tako v naših bifejih kot na naših zabavah.

Mami je bila naša alternativna stvarnost ravno tako tuja kot novi, socialistični svet, ki je zrasel okrog nje po vojni. In ker sva vedeli, da so konflikti med nama neizogibni, sva se brez besed dogovorili, da se pogovarjava samo o dnevnih in nevtralnih temah. Včasih sem se vanjo zaletela na cesti, pred Modno hišo ali pred Namo, in to je bilo verjetno videti takole: jaz v spranih kavbojkah, črni majici in dolgem črnem plašču z vijoličasto podlogo, ona v roza svileni bluzi, bež krilu, z biserno secesijsko broško na klasičnem suknjiču. Različni sva si bili kot noč in dan in nisva se zavedali, da naju druži to, da sva obe outsiderki.

Zločini in kazni

Tudi v svojem 86. letu je verjela v svojo neranljivost, še več, kar v nesmrtnost. “Tista ženska, ki je šla leta 1946 na policijo in me naznanila, da na balkonu sušim svileno perilo v posmeh in kot zaušnico delavskemu razredu, je umrla po dolgem trpljenju,” je rekla lepega dne. “Tisti okrogli iz prvega nadstropja je umrl v psihiatrični bolnici, kjer so ga morali privezati. Utišati pa jim ga ni uspelo, saj je odganjal duhove razrednih sovražnikov, ki jih je v povojnem obdobju poslal na prevzgojo v delovna taborišča,” me je obvestila nekaj let pozneje. “Tisti partijski organizator, ki je tvojemu očetu grozil že takoj ob začetku okupacije in vojne, hvala bogu, zdaj ga ni več. Bil je poosebljeno zlo in čista zavist. Če se spomniš, videli sva ga na pokopališču, ko sva čistili nagrobnik. Vedno je za partijo in partizanski boj zahteval denar in ga tudi dobil, obenem pa se režal, da nas bo vse pobil nekje v gozdu in se izgovoril na Italijane.”

Ja, mama, seveda. Ne, ne spomnim se.

Dokaz privrženosti

Seznam odkljukanih se je z leti podaljševal: tovariš, ki je bil v Udbi zadolžen za nadzor nad obema Žagarjema, je umrl v zelo čudnih okoliščinah. Line je umrl sam in kar nekaj časa ga niso našli, saj se je zadnja leta zaradi hude preganjavice skrival pred namišljenimi in tudi čisto stvarnimi zasledovalci. Ko se je v 30. letih včlanil v Partijo, so tovariši zahtevali dokaz privrženosti: stric Line je ročno zažgal družinsko, takrat tehnično najmodernejšo žago. Morda takih dokazov ni bilo nikoli dovolj.

Na njegovem pogrebu, ob pogledu na žaro, prekrito z jugoslovansko zastavo, in na četico osornih in nemih tovarišev, je mama na kratko ugotovila, da je bila preganjavica upravičena, stričeva manično-depresivna osebnost pa vzrok ideološke zablode. “In tisti lažnivci! Da je tvoj oče za vsoto, ki bi pokrila malo večjo večerjo, izdal strica Lineta, da je v partizanih, kar so vedeli tudi vrabčki na Slivnici.” Tako so pol stoletja kapljale informacije.

In zdaj je v nebesih tudi tisti sorodnik komunist, ki nas je po službeni dolžnosti nadlegoval ob vsakem božiču, tem zahodnem prazniku, ki naj bi tako zelo ogrožal novi režim. Prišel je na božični večer, se zasedel ob pogovoru o naslednji petletki, medtem ko je pečeni puran sameval v shrambi in se počasi ohlajal.

Mamin svet

V maminem vsakdanjem življenju in v njenih razmišljanjih je živelo na desetine oblastnih in ideološko plehkih sodržavljanov, žal na vplivnih položajih. Njihova oblast je dnevno posegala v njen svet. Skozi desetletja je nekatere videla še zlobnejše, še bolj plehke in še bolj oportunistične. Pa zaradi tega niso bili nič manj resnični, saj so ji predstavljali dnevna ponižanja in omejitve njenega materialnega in duhovnega življenja. Vztrajala je pri svoji svileni bluzi, brala starogrške filozofe in zgodovino Habsburške monarhije, in na seznamu črtala imena novih oblastnikov drugega za drugim. Postali so del krutega očiščevalnega obreda, ki se je potem, ko so na seznamu ostale samo še prazne rubrike, iztekel v njeno lastno smrt.

V 70. letih smo se študenti zaljubili v Pink Floyde, Jana Garbareka, občasno potovali na krilih LSD ter postali še bolj kritični do oblasti in političnega sistema. Mama pa se je zakopala še globlje v knjige, v svoj svet, stran od politike, družine in materinskih dolžnosti. “Vem, da nisem bila dobra mama,” je zapisala v oporoko, ki sem jo prebrala v solzah. Res, gotovo bi mislili, da ima kaj za bregom, če bi nam kosilo postavila na mizo z nasmeškom ali če bi se nenadoma začela zanimati za moje univerzitetne podvige. Ljuba mami, ne skrbi, saj si delala po svojih najboljših močeh!

Saj je bilo tako še bolj prav: samo sebe sem vzgojila, brez večjih omejitev, in svet je bil lep, pustolovski, na široko odprt! Več sem bila zunaj kot doma, morda celo več na potepanju po svetu kot v Ljubljani, raziskovala in bežala obenem. Doma božič, pri prijateljih dedek Mraz, to sta bila dva svetova, dve nasprotji, ki ju ni bilo vedno lahko spojiti. To vse pove, ne? Strinjali sva se samo, da je politika tabu. Pa tudi to ni vedno delovalo, saj smo na univerzitetnih shodih in celonočnih pogovorih debatirali prav o tem: o svobodi, enopartijskem sistemu, demokraciji, direktni demokraciji, Vzhodu in Zahodu, kapitalizmu, potrošništvu.

Doma pa molk. “Genocid nad meščani v Sloveniji,” je enkrat in samo enkrat pripomnila. “Govorite kdaj o tem? Zakaj pa naj bi bila jaz tovarišica? Saj živimo v svobodni državi.”

Naši mali upori in provokacije

Dosti pozneje mi je zaupala, da se je bala, da bomo študenti onemogočeni, če bi v zgodovino pogledali pregloboko in začeli raziskovati povojno obdobje, o katerem še ni nihče hotel zares govoriti. Obdobje, ki je bilo zaznamovano, kot je bilo razkrito pozneje, s pravno nevzdržnimi sodnimi procesi, delovnimi taborišči za nasprotnike režima, ali pa le s črnim seznamom za razredne sovražnike, ki so tako postali nezaposljivi in nevtralizirani, kot je suho izrazil povojni oblastni jezik. V vrnjene domobrance se ni spuščala.

V glavnem je imela prav: Partija nam je dovoljevala naše male upore in provokacije ter zaropotala vsakič, ko je šlo zares. Pa vendar smo nove generacije, vsaka skupina po svoje, najedale monolitni sistem, ga praskale po robovih in počasi ustvarile novo zavest, nove skupnosti, nove možnosti, ki so privedle do strmoglavljenja enopartijskega sistema.

Mama se teh sprememb ni niti udeleževala niti jim ni sledila. Živela je v svojem svetu in potrpežljivo čakala na boljše čase. Ko je leta 1989 padel berlinski zid, je postala vidno vedrejša. Potem pa z zaskrbljenostjo, gnusom in modrostjo opazovala, kako se je večina vzhodnoevropskih komunistov prelevila v socialne demokrate, polne lepih, praznih besed o človekovih pravicah in politični svobodi.

Verjeli smo v njeno nesmrtnost

Tudi mi smo verjeli v njeno nesmrtnost. Njena lucidnost in trdoživost sta nas prepričevali, da bomo vsi odšli pred njo. Videli smo jo kot starogrško, v črno oblečeno uradno žalovalko, ki bi vsakega od nas dostojno pospremila na oni svet, čeprav z istim posvetilom in z istimi besedami.

Potem pa je na hitro in nepričakovano umrla. Ko je severnokorejski satelit strmoglavil v morje, je že vedela, da je njena samotna bitka s surovimi komunističnimi duhovi dobljena. Vrnjeno je bilo družinsko premoženje, vsaj precej, ki ga je povojna komunistična oblast čez noč odvzela “pijavkam delavskega razreda”. Moj oče, ki se je iz vedrega in uvidevnega človeka neopazno postaral v melanholičnega samotarja, je znova doživel travmo nacionalizacije, saj ga je vrnjeno premoženje spomnilo, da njemu ni bilo dovoljeno sanjati tako kot drugim.

Mama pa se je razcvetela in umirila. Njena pokončnost je dobila zadoščenje in iz njene drže je vel neskončen nasmeh. Krivica je bila popravljena. Sicer ne v celoti, vendar v principu. Njeni sovražniki so bili že dolgo pospravljeni. Velika ideja je bila razkrita v vsej agresivni okrutnosti do drugače mislečih, ona pa se je sprehajala v novih italijanskih čevljih. Proslavila je s tem, da se je udeležila upokojenskega izleta v Benetke. Morda si je v restavraciji celo privoščila testenine namesto doma narejenega sendviča, ki smo ga po navadi pojedli kar v parku.

To je bila moja mama. Ko se je spominjam, se mi ne prikaže nežen, mili angel varuh, katerega objem bi tkal nevidne, zlate niti ljubezni. Čutim jo kot bojevnico, ki lebdi nekje v vsemirju, vsa železna, odločena, nesmrtna.

Opomba: Odlomek je uredniško opremljen z mednaslovi in odstavki.

Monika Žagar: Dva brata, trije svetovi: zgodba o družini Žagar. Spremna beseda Igor Grdina: Pričevanje kot drugo ime za zapomnjeno preteklost. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2015, 228 strani, ISBN 978-961-01-3763-4, 24,94€.