Doslej sem naivno mislila, da je RTV kot nogomet ali politika
Pregreto dogajanje na RTV Slovenija se širi kot požar po medijih. Twitter pregoreva, Facebook se šibi pod težo komentarjev. Kdo je premeščen in kdo odpuščen in zakaj? Seksi tema št. 1 zadnje dni.
Vse izvem iz medijev
Doslej sem naivno mislila, da je to kot nogomet ali politika. Kot članico programskega sveta pa me moti, da za vse novosti izvem iz medijev. Je tako zelo težko napisati sporočilo, kaj se dogaja? V nekaj alinejah? Seveda lahko postavim pisno svetniško vprašanje. Lahko terjam pojasnila in odgovore, ki jih moram dobiti. Lahko sopredlagam izredno sejo, si pripravim sklepe, argumentirano nastopim.
Je pa res, da včasih po daljšem času ugotavljamo, kateri sprejeti sklepi niso bili uslišani, in ponavljamo v nedogled, da naj že odgovorijo, naredijo.
Zakaj tega nisem storila? Ne vem, kdaj bo seja. Morda šele potem, ko bo že vse podelano in bodo vmes spilili argumentacijo za nazaj. Bomo mediirali med odpuščenimi in uredniki za nazaj?
Razsuta koalicija
Poleg tega ne sodim med 15 zlatih glasov. Ponavadi šteje večina. Za izvolitev vodilnih je potrebnih 15. Nisem glasovala za Ljerko Bizilj. Nisem glasovala za Marka Fillija. Tudi programsko poslovni načrt si ne zasluži mojega glasu. Sem del razsute koalicije.
Tu in tam sem spisala kakšen mail, koga tudi poklicala. Šla na kakšno kavo ali kosilo. V času mirovanja. Kot svetnica v 29-članskem svetu nimam moči.
Vem pa, da Marko Filli rad tvita in se takoj odzove. Na moje tvite ja, na Janšine, ko blati RTV, pa ne. Té raje objavijo v Dnevniku.
Twitter za Fillija
Moja tviteraška akcija postavljanja serije vprašanj Marku Filliju me je zelo zabavala. Seveda vem, da bi bilo bolje spraševati direktorico televizije in urednike. Toda objektivno je odgovoren on.
Napisal mi je tudi, da se to, kar delam na Twitterju, za svetnico ne spodobi. Je pa vžgalo in to je bil moj cilj. Javna televizija, javna razprava. Na to je občutljiv in zato sem to naredila. Sodeč po obiskanosti novinarske konference velja dogodek ponavljati. Rejtingi so rasli, ne da bi kdo gledal v ekran.
V hiši histerija, navzven pa zgleda lepo. Tipična slovenska družina.
Pred včerajšnjo tiskovno konferenco so od sebe dali dve sporočili. O novih podobah oddaj, kjer sem v nerodnem namigu o klepetavem novinarju razbrala, da Studio City ostaja.
Drugi odziv pa je bil odgovor Društvu novinarjev Slovenije. V tem delu, kjer z RTV sporočajo, da veljata avtonomija in odgovornost urednikov, se z njimi strinjam.
Na sejah programskega sveta na ta način zavračam debate sosvetnikov o primernosti oddaj, novinarjev, urednikov. Ne urejamo mi, ne ureja javnost. Urejajo uredniki. Urejanje pa je tudi to, da razporejajo novinarje in drugi kadrovski arzenal.
Pomanjkanje encimov za soljudi
Javnost lahko obvestijo tako, kot so nas obvestili o prenovi oddaj. Tisto, kar me skrbi in kar veje iz pogovorov s premeščenimi in odpuščenimi, pa je način, kako so to naredili.
Sodeč po pestri komunikaciji je v tej hiši kaos. Dobivali so zelo nasprotujoče si informacije o tem, kaj naj bi v prihodnje delali. Če sem jih prav razumela, ne vedo, zakaj so premeščeni in odpuščeni. Ga ni zakona, protokola, ki bi tistim urednikom, direktorjem, redaktorjem, ki ne znajo komunicirati s podrejenimi in nadrejenimi, spremenil kompas. Žal.
Pomanjkanje encimov za soljudi lahko vsaj delno nadomestijo z veščinami. Odgovorni bi to pač morali znati. Če ne znajo, nimajo kaj iskati na odgovorni poziciji. Ena stvar je spisati program — to je še najlažje —, čisto nekaj drugega pa je, kako to spremeniti v meso, organizirati, skomunicirati, narediti. Program delajo njihovi podrejeni.
Odgovorna urednica informativnega programa je bila izvoljena z večino glasov podrejenih. Zdaj pa ugotavlja, da zahteve in vprašanaj aktiva novinarjev sodijo v pretekli čas. V komunizem. Potrebovala je podporo delujočih (samoupravljanje?) in jo dobila (komunizem?).
Če ne bi ona v arogantnem pismu mahala s komunizom, ji ga ne bi metala nazaj.
Komunizem in histerija
Ustvarila sem si vtis, da se vse dogaja hitro, malček histerično, brez analiz, izračunov. To zadnje recimo velja za honorarne sodelavce, ki naj bi bili na listi za odstrel. Koliko med njimi jih izpolnuje pogoje za redno zaposlitev? Bi lahko RTV tožili? Kakšen bi bil strošek?
Med drugim naj bi potekala tudi debata o spremembah normativov — kar konkretno pomeni red in uravnoteženost. Koliko mora kdo narediti za plačo, honorar. Upam, da so vse to predebatirali s hišnimi sindikati in aktivi novinarjev. Če niso, je to slabo, ker sistem ne funkcionira.
Dobila sem nekaj mailov o vprašanjih in predlogih enega od aktivov novinarjev na RTV Slovenija. Na moj email naslov je prišlo pismo Sindikata novinarjev Slovenije, kako je z verodostojnostjo podpisanega dogovora o zaposlovanju honorarnih sodelavcev.
Gre za dogovor, ki ga je vodstvo s soglasjem programskega sveta podpisalo 21. decembra 2012 o zaposlovanju stalnih honorarnih sodelavcev z vsemi tremi sindikati in njihovimi sekcijami in s Sindikatom novinarjev Slovenije.
Dogovor
Vodstvu smo naložili izdelavo časovnice za uresničevanje dogovora, saj je namreč naša naloga, da poleg tega, da potrjujemo nadomestne zaposlitve, damo zeleno luč tudi za zaposlitve honorarcev — tistih, ki na RTVS delajo več let vsak dan.
Toda ko je ta torek, 1.9.2015, prispelo na moj mail pismo Sindikata novinarjev Slovenije, me je njihov dopis spomnil in opomnil, kaj za vraga se zdaj dogaja s podpisanim dogovorom. V pismu namreč pišejo:
“Prosimo vas, da čim prej organizirate in skličete sejo podpisnikov dogovora o priznavanju pravic svobodnih in samostojnih sodelavcev in zaposlovanju rednih pogodbenih sodelavcev na javnem zavodu RTV Slovenija, na kateri bi obravnavali napovedano prekinitev pogodb z 10 do 15 sodelavci, ki so dejansko redno zaposleni, in vpliv po naši oceni sporne prakse odpuščanja na izvajanje dogovora.”
Če prav razumem, se pred odpuščanjem niso pogovarjali s sindikati in to počnejo po svoje. Ampak dogovor z vsemi sindikati je resna stvar in ga je treba spoštovati.
Če bi če…
Če bi res delali premišljeno, če bi se vodilni med sabo prej posvetovali z uredniki, delujočimi, predvsem pa z aktivi novinarjev in seveda s sindikati — sem kakšno njihovo reakcijo v teh dneh spregledala? —, bi morda bilo manj zadreg in manj javnega glodanja.
Če bi tistim, ki jih premeščajo in odpuščajo, to povedali prej, zakaj in kdaj, prav tako.
Če bi aktivi novinarjev delovali…
Če bi sindikati opravljali svojo nalogo…
Če bi novinarji znali tako poročati o svojem delu, kot to počnejo za druge branže…
Če se ne bi vsi kar naprej upirali novim predlogom zakonov o medijih, RTV…
Če bi še pred brutalnimi tajkunskimi prevzemi medijev pospešili boljšo, sodobnejšo zakonodajo…
Če bi bilo Novinarsko častno razsodišče upoštevano in če bi bili kršitelji mastno oglobljeni…
Če bi imeli red in sistem in bi vsi dobro opravljali svoje delo in pri tem upoštevali osnove človeške in profesionalne standarde…
Če…