Časi so zajebani, ker smo zjebali čas

Štirje fletni časi

Naravo, svet in sebe smo morda zjebali zato, ker smo zjebali čas.

Če bi Štiri letne čase skomponirali borzni posredniki z Wall Streeta in ne Antonio Vivaldi, bi bil umetniški vtis na ravni obveznega pokašljevanja med stavki na koncertih klasične glasbe.

Edina maksima folka z Wall Streeta je namreč sila preprosta časovna zahteva: četrtletna rast.

Če ni četrletne rasti, ni dobičkov. Če ni dobičkov, delničarji niso zadovoljni. Če delničarji niso zadovoljni, zamenjajo predsednike uprav. Predsedniki uprav pa nočejo biti zamenjani. Tako smo ujeti v divja, neizprosna trimesečja za rast številk.

1984

Ta poceni borzni ekstazi človeštvo sili v visoke obrate v pravzaprav vsaki gospodarski panogi.

V oglaševanju smo se včasih šalili, da je deadline ultimativna inspiracija. Toda roki za oddajo so v zadnjih nekaj letih postali ultimativna frustracija.

Večina naročnikov bi namreč imela vse narejeno takoj in poceni. Ob tem bi pa še najraje videli, da so nastopajoči v oglasih vedno dobre volje.

Te zahtevane nezahtevne emocije pa so zaradi novih časovnih pritiskov, s katerimi se soočamo v moderni dobi, tako diametralno nasprotne stresnemu stanju v agencijah, produkcijskih hišah in marketinških oddelkih po vsem svetu, da se zdi ena najbolj opevanih oglaševalskih stvaritev vseh časov, Applov oglas 1984, srhljivo preroški prav za industrijo, ki ga je zasnovala.

(Ker pa ima zgodovina smisel za humor, je ravno Apple postal tisti, ki je najboj prispeval k zombifikaciji moderne družbe. Plavolični uniformiranci v oglasu so nehote postali prerokba vseh nas, zatopljenih v ekrane telefonov.)

E = mc2, € = mac2

Apple in računalniška industrija nasploh omogočajo izjemne pospeške tehnoloških in obrtniških procesov v kreativnih poklicih. Čas, v katerem je ustvarjalni proces mogoče pripeljati od začetka do konca, se vsakih nekaj let več kot razpolovi.

Toda namesto da bi s tem pridobljeni čas porabili za razvijanje bolj kakovostnih in trajnejših idej, po borznem nareku poskušamo vanj stlačiti čim več novih projektov.

Če nas podivjani čas v gospodarstvu resno pesti, pa kljub temu obstajajo otočki, kjer je čas še vedno v prostem teku. Recimo v javni upravi.

Ni čudno, da je Albert Einstein svojo Splošno teorijo relativnosti in druga revolucionarna odkritja — tako rekoč kot hobi — vrsto let snoval kot uslužbenec Švicarskega patentnega urada. V javni upravi, torej.

Ogromno prostega časa, ki ga je imel na razpolago, k sreči še ni mogel porabiti za brskanje po porno sajtih, temveč se je predano dokopaval do prelomnih odkritij. Tako je ena najbolj znamenitih enačb v zgodovini človeštva nastala po zaslugi varnega zavetja javne uprave pred resničnim svetom.

Kar je sila zgovorno. Šele ko čas teče počasi ali vsaj približno normalno in se lahko stvarem posvečaš nemoteno, lahko ustvariš nekaj trajnega in revolucionarnega.

Instant

Tudi sam bi se kdaj z veseljem skril nekam v javno upravo.

Današnje brzenje od obveznosti do obveznosti, paničarjenje od mejla do mejla, šopanje od sestanka do sestanka namreč ne ustvarjajo nič vrednega. Samo četrtletno rast. Eni postanejo rich, drugi dobijo čir.

Toda pravo kreativno delovanje naših možganov se je vedno razvijalo s hojo, ki je pravi človeški tempo za spodbujanje kreativnosti. Če so se že antični filozofi, zato da so lahko prišli do najpomembnejših spoznanj, najraje sprehajali po vrtovih, potem vrednost takšnega dojemanja časa težko ovržemo z dejstvom, da takrat pač še niso izumili skirojev in ciaotov.

(Si predstavljate Aristotela in Platona, kako ga na belem ciaotu pičita do centra? Ničesar se ne bi mogla zmenit. Sploh če bi furala Akrapovičev auspuh.)

Lakmusov test za ugotavljanje, kako smo zjebali čas, je zato preprosta hoja. Če morate nekam priti hitreje, kot lahko pridete peš, potem hitite. In če večkrat hitite kot hodite, potem ste zjebani.

Na tem mestu lahko slovensko obsesijo s tekom — ki ga je Nike kot jogging v 60. letih uvozil z Nove Zelandije in ga z marketinško mašinerijo svetu ustoličil kot nekaj najbolj naravnega — označimo za način, kako stvarem raje ubežimo, namesto da bi o njih razmislili. Za razmisliti pa imamo Slovenci o marsičem.

Zato si obujte najkice, se kakovostno sprehodite in si po Einsteinovem vzgledu vzemite več časa za čas. (Če ste pa dejansko naslednji Einstein, se pa čim prej zaposlite v javni upravi.)